Nekateri pomisleki ob uvajanju pogajanj o priznanju krivde v slovenski kazenski postopek

slovenski

2011

kazensko pravo    kazenski postopek   kazniva dejanja   storilci   krivda   priznanje   sodišča   pogajanja   priznanje krivde   pogajanja o priznanju krivde   pravica do poštenega sojenja   pravica do javnega sojenja   ločenost funkcije pregona in sojenja   prisila   legitimnost pogajanj o priznanju krivde   znižanje kazni   skrajšanje kazenskega postopka   odprava kazenskega postopka

Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Ena od bistvenih novosti, ki jih vnaša v slovenski kazenski postopek predlagana novela ZKP-K, je institut pogajanj o priznanju krivde, s katerim tožilec ponudi obdolžencu nižjo kazen v zameno za priznanje krivde. Kljub očitnim prednostim pogajanj o priznanju krive (obdolženi lahko s priznanjem krivde in hkratno odpovedjo pravici do sojenja računa na nižjo kazen, tožilec ima zagotovljeno obsodilno sodbo, sodišče pa bo razbremenjeno odločanja o številnih kazenskih zadevah, ki jih bosta obdolženec in tožilec rešila sporazumno, in navsezadnje odprava sodnih zaostankov prinaša tudi širšo družbeno korist) pa so pogajanja o priznanju krivde dvorezen meč, ki ima tudi mnogo pomanjkljivosti. V prispevku avtorica predstavi samo nekatere pravne, psihološke in sociološke pomisleke, ki govorijo proti uvajanju pogajanj o priznanju krivde, in pride do sklepa, da brez spremembe filozofske podstati kazenskega postopka (od izrazito državocentričnega pristopa k preganjanju kaznivih dejanj k večji naklonjenosti dojemanju kazenskega postopka kot načina konsenzualnega reševanja spora) ter brez utemeljene vsebinske zavrnitve teh pomislekov obstaja resen dvom, ali so pogajanja sploh primeren način reševanja kazenskih zadev.

05.10.2017