V spomin na Uroša Mozetiča so izhodišče članka obstoječe razprave o tem, kako jezik kratke zgodbe Evelina slika glavno junakinjo kot pasivno in paralizirano. Kot model za stilistično analizo je uporabljena hallidayevska sistemsko-funkcijska teorija jezika, s pomočjo katere članek raziskuje prispevek tako predstavne kot medosebne metafunkcije k pomenu besedila. Rezultati analize dopolnjujejo in do neke mere popravljajo ideje, znane iz literature, npr. glede domnevne prevlade glagolov stanja. Ugotoviti je mogoče, da čeprav kratka zgodba v celoti uporablja predvsem materialne glagolske dogodke, njihov potencial za spremembe zmanjšujejo Joyceove izbire v kategorijah glagolskega vida, časa in običajnosti. Evelina kot glavna oseba posebej izstopa v vlogi Zaznavalca, ki opazuje svet okoli sebe in se nanj notranje odziva. Celo glagolski dogodki, kjer aktivno deluje na stvari in ljudi, so modalizirani in prikazani kot hipotetični ali sproženi s strani drugih.

Pravice