Novo očetovstvo je fenomen, ki v razpravah o družinskih spremembah v postmodernosti najbolj buri družboslovne duhove. To je tema, ki teoretike družine najbolj razločuje: na eni strani stojijo perspektive, ki ugotavljajo nov fenomen vpletenega očeta, na drugi strani so perspektive, ki v empiriji utemeljujejo teze o tem, da se očetovska prisotnost v družini ni bistveno spremenila. Kako torej pojasniti to dilemo? Avtorica poskuša, upoštevajoč novejše izsledke socialne zgodovine, najti odgovor v problematizaciji koncepta'očetovske odsotnosti/prisotnosti v družini', katerega kulturni pomeni časovno intenzivno variirajo. Analiza topologij 'novega' očetovstva pa nakazuje, da je 'novo' očetovstvo vse prej kot jasno definiran družbeni fenomen. Ravno nasprotno, v svoji pojavni raznolikosti, identitetni zmedi in ideološki dvojnosti, je 'novo' očetovstvo vse prej kot družbeni model aktivnega starševstva.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-BZUHDJQP

COBISSID

19707741

Objavljeno

04.04.2013

Metapodatki

Citiranje

APA:

Švab, Alenka (2000). Poti in stranpoti novih očetovskih identitet. Teorija in praksa, letnik 37, številka 2, str. 248-263. URN:NBN:SI:DOC-BZUHDJQP from http://www.dlib.si

MLA:

Švab, Alenka. "Poti in stranpoti novih očetovskih identitet." Teorija in praksa letnik 37. številka 2 (2000) str. 248-263.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-BZUHDJQP>

Teorija in praksa
1964-
(Zbirni zapis)

številka

Teorija in praksa
2000
(Celotna številka)