Opis
V raziskovanju zdravilnih dejavnikov v skupinski psihoterapiji se v zadnjih desetletjih največ pozornosti namenja fenomenu skupinske kohezije. Izraža se z občutki pripadnosti in navezanosti, ki se ponovno in ponovno potrjujejo kot poglavitni zdravilni dejavnik. Kohezijo lahko definiramo kot silo simbiotične enosti, ki zagotavlja varnost in bližino. Sodobne raziskave in analize pa vendar opozarjajo na možnost, da kohezija, če obvladuje skupino preveč in predolgo, konzervativno ohranja enoumje in je tako izvor obrambnega delovanja skupine. Zato nekateri koheziji ob bok postavljajo koherenco, ki jo prepoznavajo kot harmonično organizacijo sicer med seboj različnih posameznikov. Ko oboje - kohezijo in koherenco - opazujemo skozi skupinski terapevtski proces, skozi časovne sekvence, opazimo, da so ti premiki odvisni od zmožnosti za vzpostavljanje odnosov vključenih članov ter od narave in stopnje njihove individualiziranosti. V skupini kot celoti se te karakteristike pokažejo v tipičnem razvojnem procesu. Na mestu je hipoteza, da gre za paralelizem individualizacijskih procesov posameznikov in skupinskih razvojnih procesov. Skupinska kohezija se razvije ob tem, ko vključeni presežejo začetno kaotično paranoidno pozicijo in si nudijo vzajemno razumevanje, varnost in oporo. Skupina, ki je sprva prestavljala neznan in zastrašujoč prostor, postane zatočišče simbiotične enotnosti. Preseganje kaosa in izkušnja pripadnosti prinašata medene tedne skupine, ki se jim je težko odpovedati na račun napredovanja posameznikov, tako v terapevtskih skupinah kot v vsakdanjem življenju. Vendar pa brez diferenciacije ni poti naprej. Kohezivna skupina se pogosto ob izgubljanju notranjih meja paranoidno zapira v polje odnosov z drugimi skupinami. V primerih, ko kohezivna skupina prične najprej tolerirati, nato pa tudi podpirati različnost pogledov, izkušenj, čustvenega doživljanja, prehaja iz kohezije v koherentno organizacijo. Pri tem ne gre le za toleranco, ampak predvsem za spoznanje, kako bogata je lahko izmenjava med različnimi ljudmi in nato tudi narodi, kulturami. Kaže, da kohezija in koherenca nista fenomena per se (kot je bilo oboje obravnavano do danes), ampak prej predstavljata dve poziciji v skupinski razvojni liniji, ki teče od avtizma, preko kohezije in nato po poteh diferenciacije do koherentnih interaktivnih odnosov.