Pisava (22 vrstic na stran) je droben, lep polustav, ki v drugem delu (ff. 107r—123r) preide v lep hitropis. Pravopis z akcenti in spiritusi kaže močne sledi resavske šole, razen tega pa ima tudi sledove ruske predloge.
Od ornamentike sta samo dve majhni pleteni črni vinjeti na f. 66r in 70r. Rokopis je vezan v deske s poševnim robom, prevlečene s temno rjavim usnjem, z rebri na hrbtu in rumeno modrim kapitalom. Ornament na usnju je obrobni rastlinsko ornamentiran okvir z vtisnjenimi palmetami in rozetami ter zlatim medaljonom v sredini. Spredaj je v medaljonu razpelo s stoječima figurama, zadaj pa bogorodica. Zaponi nista ohranjeni.
Po vsebini je zbornik zelo zanimiv. Vsebuje navodila za dušnega pastirja, 'pomenik', skrajšani oktoih, kanonik in zbornik formularjev službenih pisem ter zapiskov. Njegov osnovni tekst je prepisan z ruske predloge, ki je bila sestavljena v začetku 17. stoletja, kmalu po smrti carja Feodorja (1598) in njegove vdove, verjetno pa pred smrtjo prvega ruskega patriarha Iova, ki ni omenjen med umrlimi.
Besedilo formularjev je zelo zanimivo tudi zaradi okrašenega književnega stila, značilnega za to obdobje pravoslavnega baroka, in po stvarnih podatkih, saj so ti formularji očitno prepisani z dokumentarnih tekstov, v katerih so ohranjena tudi imena tedanjih cerkvenih dostojanstvenikov ter datumi. Na dveh mestih v teh formularjih navaja pisec svoje ime. Vsi navedeni podatki predstavljajo zanimivo gradivo o osebnosti lastnika in pisca rokopisa Jovana Zlokruhovića, ki sam sebe imenuje Črnogorca. V nobenem od teh zapiskov ne navaja zase duhovniškega naziva, niti ni jeromonah niti menih, ampak samo 'grešni', 'hudi' in podobno. Nabrekli stil njegovih tekstov, zlasti formularja njegovega pisma nekemu gramatiku, priča, da je tudi on bil eden od pomembnih literatov svojega časa. Zato je morda bil sekretar prav zvorniškega episkopa Teodosija v letih 1601 in 1602, ko je tudi prejemal naročila za prepisovanje knjig. Tako je bil zagrebški nomokanon napisan po naročilu nekega prezbiterja popa Jovana. Pozneje je mogel biti sprejet v službo patriarha Jovana in tedaj je najbrž sestavil priporočilo jeruzalemskim menihom. Od tam je bil verjetno z neko delegacijo poslan v Rusijo v času carja Vasilija Šujskega in je živel v Moskvi med poljsko okupacijo 1611—1612. Tam je prepisal v svoj rokopis podatke iz ruskega seznama in ni izključeno, da je tam nastal tudi večji del rokopisa, ki na številnih mestih izpričuje sledove ruske predloge. V domovino se je vrnil gotovo po osvoboditvi Moskve in verjetno po poroki carja Mihaila Feodoroviča l. 1613. V Peći ni več našel patriarha Jovana, ki je bil zaprt v Carigradu in je tam umrl 1. 1614. Bil pa je pri patriarhu Pajsiju in tam je utegnil prepisati v svoj zbornik formularjev besedilo pisma, poslanega iz samostana iz turških in lutrovskih krajev.