Opis
Nemalokrat je slišati kritike, kako nerazumljiv in zapleten je jezik zakonskih besedil. Ker so v nekaterih zakonih opredeljene pravice in dolžnosti slehernega državljana oziroma civilnih oseb, bi pričakovali, da so pisani v jeziku, ki je razumljiv tudi laikom, ne le pravnim strokovnjakom. Pa ob branju vedno znova ugotovimo, da temu ni tako. V jezikoslovju lahko zasledimo dve tezi: nekateri trdijo, da so zakoni nerazumljivi in laikom nedostopni predvsem zato, ker so pisani v jeziku, polnem dolgih in zapletenih konstrukcij (denimo nominalni stil, konstrukcije s številnimi desnimi prilastki in podobno). Drugi spet menijo, da slogovna nedovršenost še zdaleč ni glavni vir težav. Do težav pri recepciji zakonskih besedil naj bi prihajalo predvsem zato, ker laiki nimajo ustrezne strokovne podlage, na katero bi "nizali" informacije iz besedila in jih tako znali ustrezno dekodirati. V članku želim na podlagi besedilne analize dokazati, katero od obeh tez je mogoče potrditi. Korpus besedil, ki zaradi boljše primerljivosti in utemljevanja poleg zakona vključuje še nekatere druge pravne besedilne vrste, sem analizirala po naslednjih parametrih: situacijski tip, funkcija, tematska progresija, morfološko-sintaktične značilnosti, besdišče in stopnja abstraktnosti. Rezultati raziskave so pokazali, da zakonsko besdilo vsebuje nemalo okornih konstrukcij, ki bi jih bilo pogosto mogoče razvezati v preprostejše in bralcu prijaznejše. Poleg tega težave pri recepciji povzročajo številni termini, ki se na formalni ravni sicer ujemajo z nestrokovnimi besedami, a so vsebinsko drugače definirani. Zakon marsikateri termin sicer definira, vendar so te vsebinske razlage podane zelo abstraktno. Še posebej zanimivi so rezultati raziskave o koherentnosti in abstraktnosti zakonskega besedila. Paragrafi (osnovne enote zakona), ki tvorijo posamezna poglavja (naslove/odseke) delujejo bolj kot bolj ali manj zaključene celote. Čeprav tematsko sovpadajo, vendarle ne bi mogli reči, da - vsaj za laika - predstavljajo koherentno besedilo. Še posebej zapletena so zakonska besedila zato, ker nas zakonodajalec v posameznih paragrafih za dodatno razlago ali restrikcijo norme napoti na druge paragrafe istega, včasih celo katerega drugega zakona oziroma zakonika. Ker zakoni določajo norme, te pa so vedno okvirne narave, morajo biti pisani dovolj široko in zato abstraktno. Ponazoritev na konkretnih primerih bi bila seveda mnogo bolj razumljiva, a bi zakon s tem izgubil svojo normativno funkcijo. Če na kratko povzamem: za razumevanje zakonskih besedil je potrebno predvsem ustrezno strokovno znanje. Zapletena jezikovna struktura sicer otežuje recepcijo besedila, a je pri tem očitno bolj postranskega pomena.