Prešernova vloga pri formiranju sonetnega venca kot umetniške oblike

slovenski

2001

letnik 24, pos.

Prešeren, France, 1800-1849   slovenska književnost    slovenska poezija   literarna teorija    pesniške oblike   sonetni venec 

Narodna in univerzitetna knjižnica

Avtor analizira sonetni venec v zgodovinskem kontekstu razvoja soneta in sonetnik ciklov, ki izvirajo iz narave same sonetne oblike. Iz srednjeveške in renesančne corone (venca), poljubno dolge ciklične forme medsebojno povezanih sonetov, je Sienska akademija izpeljala skrajno zahtevno obliko, imenovano corona di sonetti (sonetni venec), ki jo je prevzel in z akrostihom obogatil Prešeren. Študija obravnava to formo kot vrhunec Prešernove poezije ter ob njej izpostavlja specifične lastnosti njegove poetike, predvsem plodno recepcijo romanskih pesniških oblik. V repertoarju Prešernovih ritmičnih in evfoničnih postopkov izključna raba ženskih verznih končnic pri jambskih enejstercih ter strogost rimanja pomenita, da gre za visoko poezijo. Slovenskiromantik je prvi evropski pesnik, ki je zapleteno verzifikatorsko igro Sienske akademije napolnil s pristnim umetniškim žarom in jo po tehtnostisporočila dvignil na raven mitične forme, rezervirane za najgloblja pesniška sporočila. Pod vplivom Koršovega ruskega prevoda Prešernovega Sonetnega venca se je ta forma bliskovito uveljavila v ruski, nato pa še v drugih slovanskih književnostih in tudi širše. Slovenski romantik dr. France Prešeren ima torej bistvene zasluge pri zgodovinskem razvoju in mednarodni uveljavitvi pesniške oblike sonetnega venca.

01.03.2013