Študija rabe seguramente se umešča v širšo raziskavo, ki se posveča vlogam označevalcev verjetnosti v ustnem diskurzu glede na njihove pomenske, skladenjske in pragmatične vrednosti. Izražanje verjetnosti, ki bi ga lahko opredelili kot "pojav usmerjene negotovosti", je na opisni ravni zapleteno, saj je običajno pospremljeno s številnimi besednimi in oblikoslovnimi sredstvi. Z namenom, da bi pojasnili vrednosti prislova seguramente, se v prispevku sklicujemo na primere besedil v evropski različici španščine iz korpusa sodobne španščine (Corpus de Referencia del Espanol Actual - CREA). Omenjeni prislov primerjamo z označevalcema morda (quizás) in mogoče (a lo mejor), ki se razlikujeta v načinu izražanja usmeritve. Razčlemba sobesedil, kjer se omenjena označevalca pojavljata, nakazuje na pogostost v povedih, ki izražajo vzročnost, zlasti v dopustnih, protivnih, vzročnih, posledičnih in pogojnih stavkih. Dodatna značilnost sobesedil, v katerih nastopajo omenjeni prislovi, je prisotnost zaznavnih glagolov, izrazov dvoma in disjunkcij ter sovpadanje različnih označevalcev v stavčnih in nadstavčnih strukturah. Sicer manj pogosta, pa vendar dovolj značilna je raba modalnosti v trdilnih povedih. V njih omenjene prvine nastopajo tudi kot blažilci glagolskega dejanja.

Pravice