URN_NBN_SI_DOC-00ZWLK3C

da je praktično nemogoče določiti upravljanje na osnovi vseh razpolož­ ljivih podatkov o vhodu, m otnjah, stanju sistema, izhodu, merilu in omejitvah. Sem spadajo proizvodne organizacije, mestni transportni sistem in podobne organizacije. Obstaja sicer možnost, da bi takšen sistem opisali z modeli, ki bi bili po obliki podobni tistim za manj zapletene sisteme, vendar obsežnejši. Toda tedaj zahteva obdelava vseh razpoložljivih podatkov, zato da bi izbrali najboljše upravljanje, toliko časa, da običajni postopki izgubijo smisel. Zato je treba pri upravljanju zapletenih sistemov uporabiti hierarhijsko upravljanje, ki pomeni načelo medsebojno podrejenih ravni upravljanja, potem dekompozicijo in agregacijo, ki praktično pomenita decentralizacijo upravljanja. V in­ formacijskem pogledu pomenijo takšne koncepcije v bistvu to, da uvajamo vzporedne, delno neodvisne obdelave pomembnih sporočil. V zelo zapletenih sistemih, ki že obstajajo, je za upravljanje značilno v bistvu predvsem hierarhijsko razmerje. Razen hierarhijske zgradbe je za zelo zapletene sisteme značilna razlika med merili upravljanja in med cilji posameznih podsistemov. Podsistemi imajo namreč lastna merila in cilje upravljanja, ki morejo biti med seboj vsaj delno proti­ slovni. To pomeni, da imajo podsistemi nekaj avtonomije glede na splošna merila ali cilj sistema kot celote. Zaradi tega gledamo na podsisteme tudi kot na organizacijo, v kateri imamo samo elemente danega podsistema v tipični sistemski povezanosti vhoda in izhoda. Če je zgradba sistema hierarhijska, je značilno torej tudi naslednje: 1. samo nekateri krmilni sistemi (upravljajoče enote) so v neposrednem stiku s krmilnimi podsistemi — upravljanimi enotami, 2. obstajajo podsistemi, ki nimajo neposrednega vpliva na funkcioniranje celotnega sistema ali pa nimajo medsebojnih vplivov na druge podsisteme. Kajti krmilni podsistemi se razvrščajo pri hierarhijski zgradbi na vsaj dve, lahko pa tudi na več ravni. Zaradi tega obstajajo problemi okrog določanja kriterija podsistemov in oblikovanja kriterija celotnega sistema, saj računamo z relativno samostojnostjo podsistemov. Upoštevati moramo še merila podsistemov in sistema kot celote, predvsem zaradi možnosti, da nastopijo protislovja med podsistemi, pa tudi med podsistemom in celoto. Vsak podsistem ima svoj kriterij. Merilo sistema pa ni nujno samo vsota lokalnih kriterijev podsistemov, ampak v nekem smislu njihova funkcija. Prav tako se lokalni optimumi podsistemov, če jih obravnavamo ločeno, ne skladajo nujno z optimumom celote. Ustvar­ janje ravnotežja med podsistemskimi in sistemskim optimumom je stvar širšega obravnavanja, zlasti ustvarjanja sistema vrednot, osnov za kriterije, to pa presega okvir eksaktnega določanja upravljanja. Metode in tehnike pri določanju upravljanja v zapletenem sistemu vedno izhajajo iz tega, da je dana funkcionalna medsebojna odvisnost meril celote in posameznih podsistemov, to pa v bistvu pomeni, da gradimo na domnevi, da je sistem vrednot že postavljen. Do tega pa ne pridemo samo s sistemsko analizo, ampak je to pogosto rezultat druž­ benih in političnih odločitev. Sistemsko gledanje v bibliotekarstvu ni več novo. Velike znanstvene knjižnice že imajo oddelke, ki uporabljajo metodo kibernetike pri 20 Knjižnica 17/1973