URN_NBN_SI_DOC-00ZWLK3C

raziskavi delovnih procesov v knjižnicah. Jasno je, da v družbene sisteme, kot je šolstvo ali knjižničarstvo, ni moč kar shematično prena­ šati matematičnih formul ali ekonomskih modelov iz industrije in gospodarstva. Obstajajo pa že zelo zanimive analize, v katerih so reševali z matematičnim aparatom kibernetike mnoga vprašanja knjižničnega dela. Za regionalni knjižnični sistem, ki spada med zelo zapletene upravljalne sisteme, je pomembnejši spoznavno-teoretični in metodični aparat kibernetike. Sistemska analiza je za opis naše problematike pomembna še zlasti zato, ker nas sili k objektivni raziskavi in izključi subjektivno bibliotekarsko pojmovanje. Z njeno pomočjo je mogoče sicer že znane probleme bibliotekarske službe ostreje in precizneje zajeti. Predvsem pa se splošna sistemska teorija upravljanja, kot smo videli, lepo sklada z novimi koncepti bibliotekarske službe in zagotavlja temelj za kontinuiran in fleksibilen razvoj knjižničarskega sistema. Globlje v sistemsko analizo upravljanja bibliotečnega sistema se ne bom spuščala, ker bi bil to hud laicizem. K sistemski analizi bomo morali pritegniti strokovnjake, še bolje pa bo, če bomo našo strokovno izobrazbo razširili, predvsem to velja za vodilne kadre, s poznavanjem sistemske teorije upravljanja. Omeniti pa moram misli, na katere sem naletela v članku K. A. Jo­ nesa“: »Teorija upravljanja in javna knjižnica: tehnika ali revolucija«, ki je za nas zelo zanimiv. Njegove misli so: maksimalna fleksibilnost podsistemov zahteva relativno svobodno organizacijo z delegiranjem v team poklicnih knjižničarjev. Vse to vključuje tudi podsistemsko planiranje v okviru ciljev in določenih sredstev celotnega sistema. Da dosežemo takšno stopnjo fleksibilnosti, je treba razporediti strokovno delo po principu uporabnika ali stroke. Razporeditev po funkciji, to je po delovnih operacijah, teži namreč bolj k vase zaprtim sistemom. Knjižničarji, ki se ukvarjajo z določenimi strokami, bodo svobodneje in bolj elastično upravljali svojo službo kot tisti, ki so razporejeni v funkciji katalogizatorja, izposojevalca, inform atorja, ipd. Vzemimo za prim er območje, ki je dovolj obsežno, da lahko zagotavlja torišče dela za skupino štirih knjižničarjev. Poudarek je torej na skupini knjižničarjev, v kateri se vsak izmed njih poglablja v stroko, za katero je zadolžen. Skupina je kot celota odgovorna ne samo za poslovanje knjižnice, ampak tudi za stike s komuno, za razstave, opremo, za razvoj knjižničarske službe na določenem območju. S tako ureditvijo postane sistem dinamičen, bolj odprt za premike, ki so potrebni za poslovanje. Če prim erjam o tako razporeditev knjižničarjev s konvencionalnim na­ činom, kjer vsak izmed štirih knjižničarjev vodi samostojno svojo ustanovo, vidimo, da je na papirju takšno poslovanje še kar dinamično, v resnici pa pripelje tekoča adm inistracija in obilica tehničnih poslov knjižničarja v rutinsko delo in popolno izolacijo njegove male knjižnice. Za nas je gornji angleški prispevek k teoriji upravljanja zanimiv zato, ker je nastal v Mariborski knjižnici skoraj istočasno osnutek organizacije, ki ima vse bistvene značilnosti opisanega predloga. V Mari­ borski knjižnici so se zaradi enakih vidikov kot angleški predlog odločili, Knjižnica 17/1973 21