URN_NBN_SI_DOC-3VVQ78M8

453 Poročila in ocene najvišjo pravno raven se je moral podajati celo zaradi takšnih dejstev, da z zakonom določene manjšinske pravice v koroški nemškutarski (beri heimatdienstovski) protislovenski pritlehnosti nikoli niso samoumevna praksa navzlic tolikanj opevani zajamčeni demokraciji. Ena njegovih največjih zaslug pa je tudi nastanek zgoraj imenovane založbe, nujno potrebne za tisk slovenskih oziroma dvojezičnih, torej slovenskih in slovensko nemških učbenikov ter drugih oblik stroko- vnih publikacij, kot so zemljevidi in različna zvočna gradiva. Pisec učbenikov je tudi Kukovica sam ali v sodelovanju z ženo Slavico, ob tem pa neumorno in največkrat iz lastne dejavnosti dokumentira zgodovino koroškega šolstva ter kulturno življenje naše manjšine. Žal je vse to med matičnim narodom premalo znano – tako je na nesrečo bilo že v socialistični republiki in nič bolje ni niti v državi Sloveniji, navzlic nekaterim mojim ocenam o njih v Delovih Književnih listih ali v koroški literarni reviji za leposlovje in kulturo. To velja tudi za njegove novejše in najnovejše avtorske dosežke in zato nikakor ne bo odveč, da jih tu naštejemo: Šolski vsakdan na dvojezičnem Koroškem (Celovec, kjer je sedež omenjene založbe, 1999, 240 str. velikosti A4, podnaslov Doživetja dolgoletnega učitelja in ravnatelja dvojezične ljudske šole Žitara vas), Vrednotenje naroda (2000, 343 str. velikosti A4, podnaslov Vrednotenje slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem včeraj in danes na primeru doživetih sporočil ter izbranih spisov iz različnih publikacij in literarnih del), Dvojezična ljudska šola na Koroškem od začetka do danes (2002, 168 str. velikosti 24,5 x 16,5 cm), stenski zemljevid Koroška (2004, podnaslov Javne dvojezične šole, z zgodovinskim orisom ter s seznamom šol skupaj s pripadajočimi šolskimi okoliši po okrajih Šmohor, Beljak, Celovec in Velikovec sklad- no z deželno odredbo iz leta 1959, s kraji, prometnicami, z vodovji in gorami), Pričevanja učiteljstva na dvojezičnih ljudskih šolah na Koroškem po letu 1945 (2004, str. 352 gornje velikosti, podnaslov Spominjanje na poučevanje in dogajanje na javnih dvojezičnih ljudskih šolah in v njihovem okolju na avstrijskem Koroškem po letu 1945. Skoraj odveč je pripis, da je vsako delo dosledno dvojezično največkrat v Kukovičevih lastnih prevodih. Vse knjige odlikuje dostojen, a nikakor ne razkošen tisk v lepi opremi in dobri vezavi. Kakor pove že naslov mojega tokratnega zapisa je njegov poglavitni namen bralstvo seznaniti z nanjnovejšo ustvaritvijo Franca Kukovica pod zgoraj navedenim naslovom. Sprem- no besedo ji je napisal dr . Avguštin Malle , ravnatelj Slovenskega znanstveno raziskovalnega inštituta v Celovcu. V ospredje postavlja mnenje, da je največja vrednost knjige v tem, da se ne izogiblje težavam in tegobam poučevanja na dvojezičnih šolah, ki so v manjšinskem šolstvu ob splošnem dejstvu, da učiteljski poklic postaja vse težji, še bistveno večje, pri tem pa ne kaže pozabiti njegovih nemajhnih uspehov, kar utemeljeno prav tako poudarja tudi njegovo didaktično in metodično plat. S tega stališča je knjiga dober prispevek k spodbujanju po- globljenega dela koroških slovenskih šol, pa tudi primerna podlaga za nadaljnjo objektivno obravnavo koroškega šolstva v avstrijskem in slovenskem zgodovinopisju. Nekoliko pa me preseneča, da k zgodovinarjema H. Haasu in K. Stuhl-pfahrerrju z njuno pravilno presojo, da je utrakvistična šola preprečevala nacionalno emancipacijo Slovencev, ni prištel še tretjega, H. Engelbrecha, ki docela nepristransko ocenjuje, da jih je ne le narodno zatirala, temveč jim z oropanjem materinega jezika celo duševno škodovala. Precej obsežnejši uvod je prispeval sam urednik Franc Kukovica . Naslovil ga je Zakaj pričevanja učiteljev / učiteljic in knjigi upravičeno pripisal, naj bo spodbuda za že nujno po- trebno znanstveno razčlenitev utrakvistične šole v obdobju 1869 – 1938 ter dvojezične šole po letu 1945. Po izrazito potujčevalni vlogi utrakvistične šole današnja dvojezična šola vendarle