URN_NBN_SI_DOC-3VVQ78M8

454 Šolska kronika • zbornik • 2 • 2006 deluje v bolj demokratičnem ozračju nastajajoče skupne Evrope, čeprav manjšini v značilnih koroških razmerah hajderjanstvo še vedno odreka ustavno priznane pravice (veliko pove že to, da je J. Haider leta 2004 ponovno slavil volilno zmago predvsem s samohvalno ‘zaslugo’, da je preprečil ustavno sodno odrejeno postavitev novih krajevnih dvojezičnih napisov) in vedno znova z močjo protislovensko naravnane deželne oblasti slovensko šolstvo ovira, če ga že ne more zatreti. Prav slovenskim učiteljem pa je z izredno prizadevnostjo uspelo celo obratno – marsikje povečati število prijav k pouku materinščine in ga ponekod ponovno oživiti. Sledi urednikov prispevek o starosti koroških slovenskih učiteljev Francu Aichholzerju , ki je v sedemdesetih letih delovanja edini poučeval v vseh treh obdobjih dvojezičnega šolstva, za katerega je leta 1952 ustvaril glasilo Mladi rod, desetletja dolgo edini pripomoček učiteljem za delo v razredu. Dejanske prispevke je za naslednjih 140 slovenskih in v nemščino prevedenih strani napisalo sedemnajst ravnateljev ter učiteljev. Mirko Srienc (Sinča vas) se v članku Protizakonito delovanje proti interesom koroških Slovencev posveča zlasti zadevnemu zgodovinskemu okviru. Naslov Marice Hartmann Dvojezična ljudska šola v Celovcu – velik uspeh pride do veljave v drugi polovici zapisa, ker je prva namenjena njenim večletnim spodbudnim in manj spodbudnim izkušnjam na takšni šoli v Škofičah. Joško Hudl (Božji grob) nam v Velikih spremembah pri poučevanju opiše svoje strokovne delovne izkušnje in jih dopolnjuje s kulturnimi in športnimi ter s tistimi iz preko- mejnega sodelovanja s šolstvom v Sloveniji. Šolska oblast ne skrbi za izdajo učbenikov in učnih pripomočkov je obsežen zapis Re- zike Iskra (Kotmara vas), nekajletne predsednice učiteljskega združenja in še vedno vodje njegove založbe, ki nas najprej osupne z dejstvom, da njen prvi nadzornik za dvojezično šolstvo, Rudi Vouk sploh ni hotel govoriti slovensko. Ponosno poudarja samopomoč učiteljev za nastajanje slovenskih učbenikov. Za kaj se je najbolj zavzemal Lenart Katz (Žvabek), nam pove naslov Slovenščina naj bo vidna, pod katerim nam opiše, kako mu je to uspelo na nje- govi šoli. Mirko Kert (Pliberk) objavlja članek Koroške strukture zavirajo razvoj dvojezičnega šolstva, kar osvetljuje tudi z naštetimi primeri potrjenim dejstvom, da v pliberškem okraju dvojezičnosti nenaklonjeni ravnatelji šol neovirano močno ovirajo prijavljanje k temu pouku. Franc Kukovica (Žitara vas) v prispevku Dvojezična šola se obravnava politično – ima krivi- ca v Avstriji zakonito podlago? povzema svoje neštete spopade za pravico do javne podobe slovenščine tako v šolskem kot kulturnem življenju. Končuje ga s pesmico Janka Messnerja ‘Kukavica lepo kuka’, iz katere navajam stiha ‘Kukavica koj prepevaj / naj ne straši te napad’, prav gotovo pa mu poguma navzlic vsemu prostaškemu hujskaštvu nikoli ni primanjkovalo. Lojze Lach (Šentprimož) se v članku Velika potreba po zastopstvu dvojezičnega učiteljstva zavzema za njegovo še čvrstejšo organiziranost, Friedrich Mak (Sele pod Košuto) pa nam v Učiteljevanju na dvojezičnih ljudskih šolah opisuje več svojih bridkih izkušenj v neprijaznem močno nemškutarskem sicer dvojezičnem okolju, ki si jih je nabral med službo zunaj domačih znano slovenskih Sel . Anton Marktl (Sinča vas) v prispevku Dvojezično učiteljstvo prepuščeno samo sebi poroča o svojem na žalost vse prepogosto neuspešnem dolgoletnem delovanju v okrajnem odboru socialnodemokratskih učiteljev ter v njihovem sindikalnem zastopstvu, ker ne eden ne drugi nista imela dovolj posluha za manjšini koristne predloge. Helka Mlinar (Škocjan) v zapisu Zakonodaja se ne upošteva vedno razglablja o delu z učenci, ki z doma prihajajo brez osnovnega znanja slovenščine, o tem, kako je s trdim de- lom vendarle mogoče povečati število prijav ter o tem, da je bila njena prijava za ravnateljico