URN_NBN_SI_DOC-5CHIGDOM

Koliščarji na seznamu spomenikov Unesca Škocjanskim jamam so se pridružila še prazgodo- vinska kolišča na ljub-ljan- skem b-arju MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK Slovenija se uvršča odslej med države z več kot enim naravnim spomenikom svetovne dediščine, ki ga prepozna in razglasi Unesco, organizacija Zdru- ženih narodov za izobraževanje, zna- nost in kulturo, s sedežem v Parizu. Po lanski spodleteli nominaciji Špani- je, Slovenije in Mehike za "Živo srebro in srebro. Almaden in Idrija s San Luis Potosijem" je to obliž na rano. Odbor za svetovno dediščino je v sklopu 35. zasedanja v Parizu skupno nominacijo prazgodovinskih kolišč okoli Alp uvrstil na Unescov seznam svetovne dediščine. Nominacijo, ki jo je odbor podprl soglasno, so skupaj oddale Slovenija, Francija, Nemčija, Švica, Avstrija in Italija. Unescov seznam svetovne dedišči- ne velja za zelo prestižnega. Slovenija je z uvrstitvijo nanj pokazala, da ima bogato kulturno dediščino, primerlji- vo s tisto na globalni ravni, je povedala koordinatorka za svetovno dediščino Unesca v Sloveniji Špela Spanžel. Po njenih besedah gre za "brand", s pomoč- jo katerega se lahko Slovenija trži in promovira in ozavešča javnost o dani kulturni dediščini. Slovenija se je pri- pravi skupne serijske transnacionalne nominacije za vpis kulturne dediščine na Unescov seznam pridružila na pova- bilo Švice kot vodilne partnerice. Praz- godovinska kolišča na Ljubljanskem barju so zastopana in predstavljena z dvema lokacijama v občini Ig. "Ključno za Slovenijo je, da bomo koliščarsko kulturo skušali predstavi- ti s pomočjo najdb, ki jih hranita Na- rodni muzej Slovenije in Mestni muzej Ljubljana," je pojasnila Spanžlova Ljubljansko barje v neposredni bli- žini glavnega mesta Ljubljane v Slo- veniji cenimo kot enkratno kulturno krajino. Njene vrednote so preplet po- menov, simbolov in asociacij, ki jih v nas zbujajo idilična pokrajina, bogata narava, kulturni spomeniki in območ- ja ter še posebej arheološka najdišča. Koliščarji na ljubljanskem barju Dobrih dvajset let po odkritju ko- lišč v Švici je bil leta 1875 Kranjski deželni muzej v Ljubljani pod ravna- teljstvom Karla Deschmanna obveš- čen, da so severno od današnjega Iga na Ljubljanskem barju pri poglablja- nju obcestnega jarka odkrili vertikal- ne kole, ostanke lončenine in stare kosti. Od tedaj je bilo na več kot 150 kvadratnih kilometrih barjanskih površin odkritih 40 prazgodovinskih koliščarskih naselbin. Te so s prekinit- vami živele v obdobjih neolitika, eneo- litika (bakrene dobe) in bronaste dobe, t. j. v času od prve polovice petega do prve polovice drugega tisočletja pred našim štetjem, ko je današnjo poplav- no ravnino na Ljubljanskem barju še prekrivalo jezero. Koliščarji, ki so v po- sameznih obdobjih poseljevali obrobja tedanjega jezera, niso bili vase zaprte skupnosti. Analize sekir in drugih kamnitih najdb kažejo, da so vsesko- zi vzdrževali stike z Balkanom, od 4. tisočletja dalje pa tudi z območji na severu Apeninskega polotoka in glo- boko v Alpah. Raziskave na sorodnih naselbinah okoli alpske verige v Sred- nji Evropi kažejo, da lahko govorimo o neke vrste civilizaciji, ki je zaživela že precej pred obdobjem, ko so v Egip- tu gradili znamenite Velike piramide, in ga na Ljubljanskem barju tudi neko- liko preživela. Skupini kolišč na Igu sodita v Kra- jinski park Ljubljansko barje, kije tudi upravljavec celotnega območja. Ključ- no pri vpisanih spomenikih je namreč, da imajo zagotovljeno dolgotrajno fizič- no in pravno zaščito. Posebnost sloven- skih kolišč je v tem, da niso vidna. Na Igu se kolišča nahajajo v travniku in za- radi ranljivosti niso dostopna. Nekatere države, ki poleg Slovenije sodelujejo pri projektu, so se odločile, da bodo napravile reprodukcije kolišč in jih na ta način predstavile javnosti. V Sloveniji pa se o tej možnosti še do- govarjajo. Prazgodovinska kolišča okoli Alp zajemajo izbor 111 od skupno le tisoč znanih arheoloških najdišč kolišč v šestih državah okoli Alp. Spomeniš- ko območje sestavljajo ostanki praz- godovinskih koliščarskih naselbin iz obdobja od 5000 do 500 let pred našim štetjem, ki se nahajajo pod vodo, na obrežjih jezer, vzdolž rek ali v močvir- jih. To omogoča zelo dobre pogoje za ohranitev organskih snovi, kot so les, tkanine, ostanki rastlin in okostja. Na podlagi velikega bogastva tovr- stnih ostankov kolišča podajajo jasno in izčrpno predstavo o svetu prvotnih kmetovalcev v Evropi in natančne informacije o njihovem vsakodnev- nem življenju, poljedelstvu, živinoreji in tehnoloških iznajdbah. Zaradi do- brih možnosti natančnega datiranja ostankov arhitekturnih elementov kolišča omogočajo razumevanje celot- nih prazgodovinskih vasi in njihov nadroben prostorski razvoj v zelo dol- gem časovnem obdobju. Kolišča hkra- ti podajajo najboljše znane arheološke vire za prazgodovinske naselbine, piše v sporočilu za javnost. Že 35. zasedanje mednarodnega odbora za svetovno dediščino se je v Parizu začelo 19. junija, sklenilo pa se je včeraj. Odbor sestavljajo predstavni- ki iz 21 držav. Fascinantnost objekta Fotograf-ska razstava Petra Raucha v galeriji KiBela KAJA KRANER Samostojna fotografska razstava 17 Objektov slovenskega umetnika Petra Raucha v galeriji multimedijskega centra Kibla, prinaša osemnajst foto- grafij različnih formatov iz odprte se- rije Objekti. Serija je, kot je mogoče sklepati iz naslovitve, osredotočena na upodabljanje vsakodnevnih pred- metov, z načrtnim odpovedovanjem eksplicitnim pomenskim povezavam, vprašanjem, ali namenom. Umetnik se namreč skozi ustvarjalni proces pr- venstveno predaja lastni obsesijipo de- tektiranju domnevno brezpomenske objektnosti. Razstavo si bo mogoče ogledati še do 1. julija. "Čista" objektnost, ki jo avtor zasle- duje znotraj/skozi svoje fotografske upodobitve, poskuša radikalno ome- jiti od kakršnihkoli "funkcionalistič- nih priponk", ki se vežejo predvsem na smisel celotnega (skorajda pred- določenega) ustvarjalnega postopka. Že v samem temelju svoje produkcije se Rauch torej odpoveduje popularni, pogosto manifestno emancipatorni usmeritvi sodobno-umetniških del. Vzporedno gre seveda tudi za odpo- ved pomenu kot takem, oziroma natančneje za 'odpiranje k brezpomen- skosti vsakdanjih artefaktov'. Seveda vsakdanji predmeti še niso artefakti, kot take jih vzpostavi ravno umetniko- va dejavnost. Četudi je torej avtorjevo izbirno "zapiranje v politiko medija" zelo sorodno visoko-modernistične- mu, sta visoko-modernistična temati- zacija medija in njegovo "očiščevanje", vezana ravno na "izgon" objekta iz sli- kovne površine. Pri Rauchu lahko opazujemo ravno nasproten proces: nekakšen "vdor" objekta, preko tega pa tematizacijo politike medija. Kljub temu pa visoko-modernistič- ne iluzije o čistosti medija v sodob- nem kontekstu najbrž ni več mogoče povrniti. Četudi se umetnik skozi svoj ustvarjalni proces preusmerja na de- tektiranje brezpomenskih objektov, ti na nobenem mestu ne postrežejo z brezpomenskostjo. Rauchovi objekti so nujno subjektivno izbrani, preko te izbire pa "žarčijo" neko mero last- ne posebnosti. Nujno izpostavljajo tudi avtorjev specifičen čut za poseb- nost (ali pač povprečnost). Proces prisvajanja sveta preko objektivizirajočega očesa kamere (oziroma konstituiranje predmeta v umetniški objekt), avtor izvaja na po- seben način. Na nobenem mestu ne skonstruira ambienta, ki ga nato nak- nadno uokviril, temveč dela klasične fotografske izseke iz večje, "naravne" celote. Izsek, ki je v celoti usmerjen na osrednji objekt (tako formalno kot na primer preko naslovitve), torej na- čeloma nikoli ne prinaša celostnega ambienta, kljub temu da objekti ven- darle zrcalijo lasten ambient/kontek- st. Objekti so vzpostavljeni kot vase zaprte celote na način temeljnega li- kovnega prostorskega ključa, figure in ozadja. Fotografski rez, oziroma okvir slikovne površine, pa občasno močno zareže v celostnost upodob- ljenega objekta. Pri tem pa sama na- slovitev posamezne fotografije daje pogosto naslutiti, da gre vendarle le za megličaste vtise, odtise upodoblje- nih objektov (na primer Prisotnost te- lesa 4, Savin Model Portret). Ta aspekt morda še najočitneje zrcalijo tudi ne- kateri primerki Skic, fotografij manjše- ga formata, ki čakajo na potencialno posvetitev v "enakopravno članico" fo- tografske serije. Razstavo odlikuje premišljena po- stavitev fotografij različnih formatov, predvsem po osrednjem razstavnem prostoru. Osrednji prostor galerije na- mreč zasedata viseči, nasproti si sto- ječi fotografiji velikega formata, ki skorajda onemogočata, prikrojita gle- dalčevo lastno moč objektiviziranja/ uokvirjanja. Vendar ko je fotografija iz dejanja/prakse "spremenjena" v umet- niški artefakt, tudi sama postane "le" objekt. Avtorjevih sedemnajst (oziro- ma osemnajst) upodobljenih objektov so torej tudi razstavljene fotografije same, ne le to, kar so "ujele". X 14. Stritarjeva nagrada Ani Geršak Komisija za podelitev Stritarjeve nagrade v sestavi Peter Kolšek (predsednik), Andrej Blatnik ter Gaja Kos je letos nagradila literarno kritičarko Ano Geršak. Gre za nagrado Društva slovenskih pisateljev za literarno kritiko, s katero želi Društvo opozoriti na mlada, obetavna kritiška peresa. Nagrado je včeraj v pro- storih Društva pisateljev podelila lanska Stritarjeva nagrajenka, literarna kriti- čarka Gaja Kos. Trinajstim mladim kritikom so bile doslej podeljene Stritarjeve nagrade, prvi nagrajenec pa je bil Mitja Čander leta 1998. Ana Geršak je svojo kritiško pot začela v reviji Literatura, svoje kritiško de- lovanje pa v zadnjih nekaj letih močno razširila še na Sodobnost, Poglede, Delo, Ampak in Primerjalno književnost, prav tako pa tudi za spletne medije in radio. Njene kritike, ki vselej razkrivajo osupljivo poznavanje domače in tuje literature so zavezane jasnim in trdnim argumentom in brez izjeme spretno zastavljene, speljane in spisane. Kot so zapisali žirijci, kritike Ane Geršak niso izstopajoče le po svoji številčni prisotnosti in stalni kakovosti, pač pa so, z ozirom na različ- ne literarne vrste, zvrsti in področja, ki se jih lotevajo, tudi izjemno raznolike in kažejo njeno širino, ob kateri pa prav nikoli ne izostane globina. "Kritika je nehvaležna tema pogovora. Razpravljati o njenih metodah je po- dobno kot loviti prašne delce - naporno in nesmiselno. Pisanje kritik razumem kot prakso, odziv na konkreten tekst, ki bi sicer v večini primerov ostal brez artikulirane spremljave. Kritikov prvi bralec je od nekdaj bil in bo avtor. Po drugi strani je avtor lahko prepričan, da bo njegovemu delu le redko kdo name- nil toliko časa in pozornosti, da ne rečem - 'ljubezni', kot ravno kritik. Namen takšnih kratkotrajnih, grizljajočih, a vselej intenzivnih uroboroških razmerij, je tiho prepričanje, da gre obema stranema za, kot je rekel Matevž Kos, zadevo literature, tanko rdečo črto, ki razmejuje 'o čem' govoriti od 'kako' to ubesedi- ti," je povedala na podelitvi nagrade Geršakova. (mh) Charlotte Rampling v Sarajevu Britanska igralka Charlotte Rampling (1946) bo najslavnejša gostja Sarajevske- ga filmskega festivala, ki bo potekal med 22. in 30. julijem. Po besedah organi- zatorjev bo ena pomembnejših igralk našega časa podelila štipendijo fundacije Katrin Cartlidge mlademu filmskemu ustvarjalcu iz arabskega sveta ter pred- stavila film Melanholija režiserja Larsa von Trierja. Ramplingova, dobitnica mnogih nagrad, med drugim cezarja, je filmsko ka- riero začela leta 1964 v filmu "The Knack, and How to Get It" (Šarm, ali kako ga pridobiš) režiserja Richarda Lesterja. Dve leti kasneje je nastopila v filmu "Ge- orgy Girl" režiserja Silvia Narizzana in potem požela uspeh v britanski, franco- ski in italijanski kinematografiji s pogosto kontroverznimi vlogami. Med drugim je nastopila leta 1969 v filmu "La caduta degli dei" (Somrak bogov) režiserja Luchina Viscontija, pet let kasneje pa v filmu "Il portiere di notte" (Nočni portir) režiserke Liliane Cavani. Ameriško občinstvo jo je med drugim spoznalo v filmu Woody-ja Allena "Stardust Memories" iz leta 1980 in filmu Sidneyja Lumeta "The Verdict" (Sodba) iz leta 1982. V zadnjem desetletju je sodelovala s francoskim režiserjem Francoisom Ozonom, med drugim je nasto- pila v njegovem filmu "Swimming Pool" (Bazen). V Melanholiji (2011) je Ramplin- gova zaigrala ženski lik Gaby, ki ga je Trier zasnoval po svoji materi. (kr) KNJIGA, ... orT^t KI SI JO SLOVENCI DOLGUJEMO trilogija V IMENU DRŽAVE ODPRODAJA prva knjiga. Eden največjih projektov preiskovalnega novinarstva na Slovenskem. Na vol|o v spletni knjigarni www.san |e.sl , vseh boljših knjigarnah po Sloveniji in v knjigarnah Sanje v Ljubljani in Kamniku. Da-kumenta Obiščite www.8anje.sl