URN_NBN_SI_DOC-5CHIGDOM

Podnebna prevara Znanost in politika podnebnih sprememb MISO ALKALAJ 9 Zato se v naši zimi atmosferska koncentracija CO 2 dvigne in obratno: ko je pri nas poletje, je nad večino svetovnih morij na južni polobli hladneje, zara- di česar zračna koncentracija CO 2 upade. Majhne vsakoletne variaci- je zračne vsebnosti CO 2 nastaja- jo zaradi ogrevanja in ohlajanja zgornjih plasti oceanov. V spod- nje plasti toplota zelo počasi pro- dira, saj so oceani zelo globoki - povprečna globina svetovnih morij je 3720 metrov. Zato večji porast ali upad zračne koncen- tracije CO 2 zaostaja za dvigom oziroma padcem temperatur tudi do 1000 let. Dvig zračne koncentracije og-ljikovega diok- sida, ki smo mu priča predvsem v 20. stoletju, je torej lahko v naj- večji meri posledica ogrevanja pred 800 leti - med srednjeveš- kim toplim obdobjem! Seveda bi lahko pomislili, da lahko tudi majhen dodatek CO 2 povzroči velike spremem- be po ne posebno znanstvenem načelu "slamne bilke, ki zlomi kameli hrbet". Ampak skozi zgo- dovino podnebnih sprememb česa takega ni mogoče zaznati, zato bi morali zagovorniki teze o antropogenem ogrevanju predložiti zelo trdne, po možno- sti eksperimentalne dokaze, da je prav v 20. stoletju majhen do- datek CO 2 povzročil spremem- bo, kakršne ni še nikoli prej. V pretekli zgodovini Zemlje so na- mreč vulkani pogosto izbruhali mnogo večje količine CO 2 , kot jih v 20. stoletju prispeva človeš- ka dejavnost, vendar se je posle- dično ozračje vedno ohladilo, nikoli ogrelo. V Gorovem dokumentarcu najdemo namig, od kod ideja, da lahko že relativno res majhen človeški prispevek k zračnemu CO 2 povzroči velike spremem- be podnebja. V Neprijetni resni- ci Al Gore med drugim zatrdi, da "ozračje ni linearno" - s tem Knjiga je izšla pri založbi Orbis, cena 23,70 evra, brezplačni telefon 080 20 14, www.orbis.si hoče seveda povedati, da ozrač- je ni stabilno, da lahko majhni vzroki povzročijo naraščajoče posledice. Ampak zakaj upora- bi izraz "ni linearno"? V matematiki z izrazoma li- nearno-nelinearno opisujemo določene oblike, na primer di- ferencialnih enačb, iz katerih lahko dokažemo druge lastno- sti. Za t. i. linearne diferenci- alne enačbe lahko teoretično dokažemo, da dovolj majhne razlike v vhodnih parametrih povzročijo primerljivo majhne razlike v rezultatih - v tem smi- slu so linearne diferencialne enačbe stabilne. Za nelinearne enačbe česa takega ne more- mo dokazati in v tem smislu so nekatere nelinearne diferenci- alne enačbe nestabilne - poljub- no majhne razlike v vhodnih parametrih lahko povzročijo nepredvidljivo velike razlike v rezultatih. Napovedovanje vremena kot tudi podnebni modeli IPCC temeljijo na enačbah Navier- Stokes, ki so nelinearne in v numeričnih izračunih zelo ne- stabilne. Vsak, ki se je že kdaj ukvarjal na primer z modeli- ranjem vodnega toka skozi turbino (kar je v primerjavi z ozračjem bistveno enostavne- je), dobro ve, da lahko rezultat bistveno spremeni že način izra- čuna. Zato v resni znanosti ali tehnologiji take modele vedno primerjajo z rezultati fizičnih poskusov, in šele ko se izračun z realnostjo zelo dobro ujema, si upajo trditi, da model uporab- no posnema resnični tok vode skozi turbino. Vendar dejstvo, da so računalniški modeli, izde- lani na osnovi enačb Navier- Stokes, nestabilni, seveda ne pomeni, da je tudi realnost, ki jo modelirajo, nestabilna! Tak sklep je toliko utemeljen, kot da bi sklepali, da ima nekdo rdeče oči zato, ker take vidi- mo na fotografiji, posneti z bli- skavico. Toda Gorova uporaba izraza "ozračje je nelinearno" navaja prav tak sklep: zagovor- niki antropogenega ogrevanja pripisujejo nestabilnost mode- lov realnosti, ki jo skušajo mo- delirati. Najboljši modeli ne morejo napovedati vremena za teden dni vnaprej z več kot 50-odstotno zanesljivostjo Katastrofične napovedi IPCC namreč temeljijo samo na računalniških modelih, ki so izjemno nestabilni in nezaneslji- vi. Najboljši modeli ne morejo napovedati vremena za teden dni vnaprej z več kot 50-odstot- no zanesljivostjo. Dejansko so napake v računalniških mode- lih splošnega kroženja ozrač- ja (GCM) vsaj dvakrat večje od vrednosti ogrevalnega prispev- ka CO 2 , ki ga izračunajo! Na- povedi, ki jih IPCC objavlja na osnovi takih modelov, so zato le skrajne vrednosti nestabil- nih matematičnih izračunov, ki jim ni mogoče pripisati real- ne verjetnosti. Nekatere katastrofične na- povedi v poročilih IPCC celo temeljijo na očitno napačnem izračunu. Kako računamo verjetnost hkratnih neodvisnih dogod- kov? Preprosto: verjetnost, da bo en vržen kovanec pokazal grb, je 1/2 = 50 %; verjetnost, da bo v dveh metih padel grb, je 1/2 krat 1/2=1/4 (=25 %). Če hočemo izračunati verjetnost, da se hkrati zgodita dva neod- visna dogodka, verjetnosti po- sameznih zmnožimo - kar je očitno celo večini srednješol- cev. Toda ni tako očitno ljudem, ki pripravljajo poročila IPCC. V AR4 najdemo med drugim poglavje o podnebnih scenari- jih s tabelo projekcij podnebnih variacij in skrajnosti (Box 2.4.). V šesti vrsti najdemo oceno ver- jetnosti, da se bo (kot posledica človeških izpustov toplogred- nih plinov) povečala intenziv- nost tropskih ciklonov. AR4 sestavi svoje sklepanje takole: verjetnost, da je bilo trend povečanja intenzivnosti tropskih ciklonov opaziti že v poznem 20. stoletju (tipično po 1960): "verjetno" ("likely") na ne- katerih območjih po letu 1970 - kar po definiciji IPCC pomeni verjetnost do 66 %; verjetnost, da je človeška dejavnost (izpu- sti toplogrednih plinov) prispe- vala k opaženemu trendu: "bolj verjetno kot ne" ("more likely than not") - kar pomeni verjet- nost do 50 %. Če bi sedaj povprečno na- darjenega srednješolca vpraša- li, kolikšna je torej verjetnost, da bomo v bodoče priča poveča- nju intenzivnosti tropskih ciklo- nov, bi obe verjetnosti zmnožil in odgovoril "ne več kot 33 %" (ali "ni verjetno", "unlikely", če številko pretvorimo v bese- do po IPCC-jevem slovarju), saj bi morala biti ocena bodočega trenda očitno odvisna od tega, ali je povečanje intenzivnosti tropskih ciklonov že opaženo in hkrati ali je (če je) opaženo povečanje posledica človeških vplivov. Ampak AR4 "izraču- na" povsem drugače: po IPCC naj bi bila verjetnost, da bomo v bodočnosti zaradi človeških izpustov toplogrednih plinov priča povečani intenzivnosti tropskih ciklonov, "verjetna" ("likely"), torej najmanj 66-od- stotna! Primer napovedi bodočega trenda tropskih ciklonov sem namerno izbral zato, ker so prav pri tem vprašanju trenda skrajnih vremenskih pojavov sklepi IPCC še posebno skrega- ni z izmerjeno realnostjo. In ce- lotno poglavje grozi s podobno katastrofičnimi napovedmi: vročinski valovi, nalivi, suše ... TOMO PODSTENSEK 17 A onadva nista zaznala njegovih srepih pogledov na svojih tilni- kih; ocenjujoče sta se še naprej spogledovala, kakor da bi bila pov- sem sama. Nenadoma je nekaj glasno zacvililo in dvigalo se je ustavilo. Vsi so se začudeno spogledali. "Najbrž je treba še enkrat pritisniti. Že prej je nekoliko naga- jalo," je nazadnje dejal direktor in nejevoljno nekajkrat zapored pritisnil na gumb. In dvigalo je res spet zabrnelo ter se pričelo spuščati. Mučna napetost se je na mah razblinila in vsi razen Sama so se olajšano nasmihali drug drugemu. Že so prišli v pritličje in obmirovali. Čistilka je stopila naprej; ona je bila edina, ki svojega avtomobila ni parkirala v podzemnem parkirišču ostali so bili namenjeni še etažo ali dve niže. Tudi Samo in nastopač v usnjeni jakni bi morala sicer izstopiti v pritličju, saj sta prišla v službo peš. A prvi se je že zdavnaj odločil, da bo izstopil zadnji in se tako izog- nil vzbujanju nepotrebne pozornosti. Drugemu pa je bila mladen- ka v dvigalu všeč in je iskal priložnost, da bi z njo navezal pogovor; še na misel mu ni prišlo, da bi kamorkoli odšel. Sicer pa tudi ne bi mogel oditi nikamor, kajti kovinsko srebr- na vrata so ostala zaprta. Čistilka je zmedeno obstala pred njimi, nato pa obupano pogledala gospoda v črni obleki; zdelo se ji je, da je v njegovih rokah ključ do rešitve prav vseh težav. Kakor prvič se ji je prizanesljivo nasmehnil in pritisnil na enega izmed gumbov. Nič. Pritisnil je še enkrat. Še vedno nič. Potem je pritisnil na drug gumb. Spet brez odziva. "No, kaj pa je zdaj to ..." V tistem so številke na zaslonu podivjale in brez vsakega logič- nega vrstnega reda skakale in utripale sem in tja. Iz globine stavbe se je zaslišalo glasno hrumenje in kletka je s vsemi petimi potni- ki vred nenadoma šinila navzgor s takšno hitrostjo, da so nekate- ri od njih izgubili tla pod nogami. Pozer z usnjeno jakno je urno izkoristil priložnost in kakor slučajno ujel svetlolasko okoli pasu, Samo je v ustih na mah začutil mešanico vsega, kar je ta dan poje- del, ostala dva pa sta se opotekla in naslonila na steno. Hitrost pa je že začela pojemati in nazadnje so spet obmirova- li. Na zaslonu se je ustalila števila devet. "Kaj ... Kaj je bilo to?" je preplašena vprašala svetlolaska. "Ha, nič takega, odpoved moderne tehnologije. Veste, gospo- dična, jaz imam teorijo o tem, da ljudje ne bi smeli bivati višje, kot so sposobni priplezati z lastnimi močmi. Vsa ta dvigala, teko- če stopnice ... To ni naravno, prav gotovo da ne. Pa pustiva zdaj to, oprosti, da te morim z filozofiranjem. In niti predstavil se še nisem. Jaz sem Dan." "Tina, me veseli." "Mene še veliko bolj. Žal mi je le, da okoliščine niso malo pri- jetnejše." "Ampak res, kaj se dogaja?" je čistilka neobzirno prekinila njuno spoznavanje. "Kot sem dejal, stroji so nam odrekli poslušnost. Pravi čudež, da se to ne zgodi pogosteje, če pomislite, kako na hitro in površno gradijo te moderne stavbe." "Neumnost, gre za manjšo tehnično težavico, to je vse," ga je odločno zavrnil starejši možak in se ponovno lotil pritiskanja gum- bov. "Hej, hej, počasi! Nikar na šarite po tej reči vsepovprek!" "Vem, kaj delam." "Močno dvomim! Če bolje pomislim, nas je to vaše tipkanje tudi pripeljalo v zdajšnjo pozicijo!" "Kaj? Oprostite, kaj ste rekli? Da sem jaz kriv, ker je prišlo do tehnične napake?" "Točno tako. Vi ste edini, ki se je dotikal gumbov." Pisma bralcev Človeški kapital Slovenije Dnevno nas slovenski mediji obvešča- jo o stališčih politike, da potrebujemo "sveži kapital", po možnosti tujega, da bi se "skopali" iz krize. Ali res nima- mo lastnega svežega kapitala? Dnevno prihaja z naših fakultet in drugih šol svež človeški kapital. Kako ravnamo z njim? Ali nista znanje in pripravljenost mladih, da svoje znanje "unovčijo" v Sloveniji, največji kapital naše države? Zakaj jim damo vedeti, vsaj večini, da bodo svoje novo znanje, svoj "sveži" kapital, najlažje unovčili v tujini? Mar- sikdo že na samem začetku poizkusi "prodati" svoje znanje tujini. Bodo res vsi, ki upajo na tujino, tam tudi uspe- li? Ali ni to največje osiromašenje last- ne države? Mnogo človeškega kapitala se skri- va tudi v znanju in izkušnjah starejših ljudi v Sloveniji. Z medgeneracijskim delovanjem bi starejši skupaj z mladi- mi ustvarjali nov, izviren slovenski kapital. So te možnosti res že dovolj izkoriščene? Ob tem se porajajo vprašanja tujega "svežega kapitala". Je denar, po možno- sti tuj, res rešitev za krizo v Sloveniji, za katero vemo, da je tudi specifično naša? Zakaj je za naše voditelje pomem- ben kapital v obliki denarja - kreditov in ne ljudje? Zakaj prodajajo temelje, kjer bi se slovenski človeški kapital lahko izrazil, se medsebojno oplemeni- til in postal edinstven, težko posnem- ljiv ter izviren? Ali to ne bi dvignilo državljanske zavesti, zaupanja v last- no državo in zmanjšalo sedanje malo- dušje? Konkretno: Ali niso slovenski na- ravni viri in izviri možnost, ki bi lahko pomenila temelje za izražanje in ustvar- janje svežega kapitala, novih delovnih mest? Ni to velika, neizkoriščena mož- nost? Nedavno so Terme Maribor pro- dali tujcem. Vlada je sprejela sklep o prodaji Rimskih term (2011-2012). Tudi nekatere druge naravne vire in bogast- va koristijo družbe, ki so v večinski lasti tujcev. Imajo tujci interes ustvar- jati nova delovna mesta in spodbujati medgeneracijsko delovanje? Je za zdra- vilišča res najpomembnejši dobiček od zdraviliškega turizma? Zakaj nima prednosti skrb za zdravje ljudi? Če smo znani po pridnosti in de- lavnosti, dajmo ljudem možnost, da to pokažejo. Dajmo možnost izraža- nja novega edinstvenega kapitala, ki se skriva v svežem znanju mladih in v medgeneracijskemu delovanju. Ali ne bi z ustrezno obliko gospodarskih družb, omogoča jih tudi sedanja za- konodaja, povsod tam, kjer so dani naravni viri, osnovali družbe, ki bi dajale prednost človeškemu kapitalu? Na področju zdravja telesna, duševna in socialna blaginja (pozitivni vidiki zdravja) ter prizadevanje za mir (notra- nji mir v nas in med nami) so še števil- ne neizkoriščene možnosti Slovenije. Vabim sedanjo "okrnjeno" vlado, naj da prednost pogojem, ki bodo omogo- čili množično izražanje človeškega ka- pitala tako, da bo Republika Slovenija postajala oaza zdravja in miru. Antonija Marinček, Celje Ali res banka prijaznih lju-di Že dolga leta sem komitentka A-banke, d. d. Sicer sem kdaj pa kdaj doživela kakšno manjšo neprijetnost, vendar sem po razmisleku vedno ostala zve- sta tej banki. Zadnja neprijetnost, ki se mi je zgodila 23. 6. 2011, pa je pov- zročila, da pričenjam močno dvomiti o reklamnem sloganu "Banka prijaznih ljudi". Seveda so zelo prijazni, ko nalo- žiš svoj denar v banki, in takrat ti oblju- bijo vse mogoče. Ko pa želiš dvigniti svoj denar, pa se vse spremeni. V letošnjem januarju sva z možem vezala denar, za katerega sva vedela, da ga nekaj časa ne bova potrebova- la, vsak pri svoji banki na eno leto. Seveda sva se pozanimala o pogojih vezave, obrestih, možnosti najetja pre- mostitvenega kredita v primeru potre- be ipd. Pogoji so bili skorajda identični, le obresti so bile nekoliko višje pri A- banki, vendar se je mož kljub temu odločil, da bo vezal denar pri NKBM, kjer je komitent. Ob vezavi so mi na banki zagoto- vili, da lahko premostitveni kredit dobim takoj, ko ga bom potrebovala. Ker sva se z možem pred mesecem dni odločila, da nekoliko urediva stanova- nje, sva seveda potrebovala nekaj več denarja. Dogovorila sva se, da vsak vzame premostitveni kredit na svoja vezana sredstva. Mož je pri NKBM brez vsake predhodne najave enostavno pri- šel na banko, izpolnil zahtevo za pre- mostitveni kredit in v zelo kratkem času, kolikor je pač bilo potrebno, da so na banki pripravili pogodbo (približ- no tri minute), je imel denar na svojem transakcijskem računu in ga je lahko takoj tudi dvignil. Jaz pa sem prišla na banko, kjer sem želela dvigniti denar s svojega transak- cijskega računa. Pred edino linico, ki je bila odprta, se je vila kolona ljudi. Na drugi strani poslovalnice pa so sedele tri komercialistke, ki sicer sklepajo po- godbe (o vezavi, tudi o premostitvenih kreditih ipd) brez kakršnekoli stranke. Kot v posmeh me je ena od njih povpra- šala, ali želim vložiti denar oz. ga veza- ti, saj to lahko storim pri njih. Vprašala sem jo, ali lahko sklenem pogodbo za premostitveni kredit in v kakšnem roku bom dobila denar, v upanju, da bo ta postopek krajši kot čakanje pred blagajno (šlo je za približno 10 odstot- kov vezanih sredstev). Odgovor se je glasil, da lahko vložim vlogo, nasled- nji dan pa se oglasim in podpišem pogodbo, takrat pa mi bodo tudi izpla- čali denar ali pa ga prenakazali na moj transakcijski račun. Takrat mi je zavre- la kri (dvakrat naj bi se za to peljala v Maribor in prevozila kar 120 km), saj so mi ob vezavi denarja zagotavljali, da se da to urediti v nekaj minutah. Nekaj dni predtem sem telefonsko pre- verila postopek za tak kredit, pa so mi takrat celo rekli, da ne potrebujem niti pogodbe o vezavi, le osebni dokument, saj imajo v banki vse podatke. Vodja poslovalnice mi je povedala, da to ni mogoče in da je gospod, pri katerem sem pred pol leta vezala sredstva, na- pačno razložil postopek ter da vseka- kor moram priti s pogodbo. Na mojo pripombo, da je mož opravil enak po- stopek pri NKBM v nekaj minutah, je odvrnila, da to ni mogoče in tega ne verjame. Ko pa sem še pripomnila, da bi lahko kakšna od komercialistk, ki niso imele dela, priskočila na pomoč ob blagajnah, pa mi je zabrusila, da delo v poslovalnici organizira ona. Ker sem denar nujno potrebovala, mi ni preostalo drugega, kot da se posta- vim v vrsto pred blagajno in potrpež- ljivo čakam z vsemi drugimi, da bom lahko dvignila denar s transakcijskega računa, seveda brez premostitvenega kredita. Čakala pa sem natančno 45 minut, da sem prišla na vrsto. Torej za sklep: to je res "banka prija- znih ljudi", vendar le, ko jim prineseš denar in ga vložiš, ko pa želiš do svo- jega denarja, pa to ni več res. Sedaj ra- zumem svojega moža, ki pod nobenim pogojem ni želel postati komitent A- banke, pa tudi mene bodo zagotovo izgubili. Branka Gačnik, Sladki Vrh