URN_NBN_SI_DOC-6LS7FF82

Ni v navadi začeli tekst z daljšim navedkom svojega starejšega teksta. Vendar se mi zdi, da tokrat lahko naredim izjemo in začnem s takšnim navedkom. Pred štirimi leti sem namreč napisal: "Knjižnice in informacijski centri nikakor niso v položaju, da bi nujno morali koristno predvidevati in temu prilagajati svoje bodoče delovanje glede na to, kakšne stroške bodo imeli s svojim delovanjem, kaj bodo za te stroške pridobili ter komu in po kakšni ceni bodo nudili svoje usluge. Dokler je samoupravno dogovarjanje v takšni rudimentarni obliki kot je, dokler "trga informacij" dejansko ni in dokler poteka vse financiranje v parafiskalnih oblikah, tega tudi ne bo. Zato ni potrebno razmišljati v teh okvirih." (Južnič;1986;122). Dejstvo je, da se je v teh štirih letih marsikaj spremenilo in kaže, da bomo v prihodnje priče še hitrejšim spremembam. O družbenih dejavnostih v našem sistemu in prostoru smo še do nedavnega bili pripravljeni razmišljati le na en način. SISovska mitologija je prodrla v naš način razmišljanja in delovanja veliko globlje kot smo to pripravljeni priznati, predvsem so se mistificirale določene kategorije, kot je npr. uporabnik. Toda redko kje to tako velja kot za knjižnice, kjer se je stoletna kategorija "bralca" enostavno in povsem nekritično preimenovala v "upo­ rabnika". Logika financiranja, ki je prevladovala, je bila približno takale: mi posta­ vimo določen program, ki je strokoven, saj smo ga opredelili strokovnjaki, nekdo ga pa mora financirati ali pa prevzeti odgovornost za nestrokovno delo. S tekstom pa želim opozoriti tudi na zelo aktualne nevarnosti krčenja in podfinanicranja knjižnične dejavnosti, katerega vir je samo druga stran iste ideologije - obravna­ vanja družbenih dejavnosti kot porabe. Ker so moje izkušnje vezane predvsem na visokošolske in specialne knjižnice in specializirane centre, je tudi tekst namenjen predvsem njim. Naše in svetovne izkušnje vendarle kažejo, da je ta tip knjižnic v marsičem (kljub razlikam) zaradi večje razvitosti predhodnik rešitev, ki koristijo tudi drugim tipom knjižnic. Menim, da smo danes veliko bolje pripravljeni na ta vprašanja, kot smo bili pred štirimi leti. Pripravljeni smo bolje, tako zaradi objektivnih okoliščin, razvoja knjiž­ ničarstva, kot tudi zaradi st rokovnega dela znotraj samega bibliotekarstva. Slednje se izraža v vrsti tekstov, ki so nastali v zadnjih nekaj letih kot rezultat strokovnega dela. Naj omenim samo nekaj tistih (brez pretenzije, da bi zajel vse relevantne tekste), ki osvetljujejo problematiko, zaradi katere lahko laže govorimo o tem, kako financirati knjižnice: Delo na standardih (Filo;1985), Pregled financiranja knjižnic v določenih časovnih obdobjih (Ambrožič, Martelanc;1987), Vplivi avtomatizacije (Popovič;1989), Stiki z javnostjo (Kanič;1989). Preden prikažem osnovne vzroke teh sprememb, pa moram opozoriti tudi na dejstvo, da tovrstna razprava ni nekaj, kar bi se povezovalo samo s trenutnimi razmerami pri nas. Gre za razmišljanja, ki so aktualna v razvitem svetu in tudi