URN_NBN_SI_DOC-7IXPCNIO

S tem modelom knjižnica prikazuje svet sporočil (in z njimi tudi svet sam) harmoničen in celovit. V njem so vsa sporočila enakovredna po obstajanju, različna pa po intenzivnosti svetlobe in zvena lastne notranjosti. Različne pisave, s katerimi so ta sporočila napisana, so le različne osvetljave, razdalje oz. valovne dolžine berljivosti sporočil. Temu modelu knjižnice, ki opisuje predvsem njeno notranjost, dodajam v prilogi 1 še pregled od "zunaj"; položaj in mesto knjižnice na "planetu sporočil". O knjižničarju Zgoraj opisanemu modelu knjižnice kot vesolja so podrejeni tudi trije klasični bibliotekarski postulati: zbiranje, hranjenje in posredovanje knjižnih in neknjižnih sporočil. Knjižničar, ki ni nujno strokovnjak kakega od mrgolečih planetov in še manj meteorjev, je specialist za potovanja po vesolju sporočil, je agencija in vodič obenem. Čutiti mora, kako se pride iz splošnega k posameznosti in kako je moč iz posameznosti začutiti vso to neobvladljivo eksplozijo vesolja. On je učitelj samostojnega potovanja, on prireja potovanja glede na starost, želje in potrebe bralca. Seveda svoje primarne naloge omogočanja branja ne sme zamenjevati s poučevanjem branja (razen knjižničnega, tako kot vsaka veda to počne za svojo stroko, drugače pa knjižničar nepismenih ne uči branja); knjižničar mora namreč po svoji dolžnosti posredovati bralcu npr. knjigo napisano v ar- menščini, čeprav armenskih pismenk ne pozna. Tudi ni pogoj diploma iz botanike, da bo bralcu (profesionalno) posredoval "mokro-cvetoče rož’ce poezije” Prešer­ novih sonetov ali knjižico Alpsko cvetje, Monetovo reprodukcijo Mak ali ploščo s posnetkom opere Kavalir z rožo. Razumljivo pa je, da je za knjižnico knjižničar, ki je poleg svojega poklica strokovnjak še na kakem drugem področju človekovega mozganja dar, ki ga je treba ceniti in uporabiti. A knjižničar je tudi (ali predvsem) človek in Pionirska knjižnica v svojem svetu sporočil in dela zavestno poudarja prisotnost človeka: vse stvari v knjižnici zaznamuje s pečatom gostoljubnosti, ki želi otroku povedati, da je v svetu sporočil dobrodošel in nikoli sam. O posebnostih in statusu knjižnice Zakonitosti, ki vladajo v Pionirski knjižnici in vodijo njeno delo, oblikujejo izbor sporočil in iz vsega tvorijo novo, za otroke in vse obiskovalce posebno sporočilo, niso preprosto enake zakonitostim, ki vladajo splošnoizobraževalnim knjižnicam, kar je želel pokazati tudi ta moj zapis in kar so morda še veliko razločneje pokazali vsi dosedanji zapisi Pionirske knjižnice ali zapisi o njej vse tja do njenih mesečnih in letnih poročil o delu. To dejstvo mora upoštevati tako knjižnica sama, če hoče živeti in se razvijati, kot tudi njena okolica, če tako knjižnico potrebuje in jo hoče imeti. Kakršnokoli poenostavljanje na raven gole splošnosti, pa naj bo to na