URN_NBN_SI_DOC-ASPABV4D

vinskega dokumenta. Ti tiski niso namenjeni izključno znanstvenim potrebam, temveč tudi bibliofilom in zbirateljem. Z vsebino in zunanjim videzom govore uporabniku mnogo bolj neposredno, približajo mu avtorja in čas, v katerem so nastala, mnogo bolj kakor npr. kasnejše redigirane izdaje istega dela. Zato so primerni nazorni pripomočki tudi pri pouku ustreznih literarnih ali drugih kulturnozgodovinskih panog. Pri znanstvenem delu nadomeščajo faksi- milirane izdaje do največje možne mere običajno težko in v omejenem času ali le v oddaljenem kraju dostopni original in ga obenem varujejo tudi pred poškodbami, ki nastajajo zaradi pogoste uporabe. Pomen faksimiliranih izdaj je tudi v tem, da bi ostal vsaj skromen nadomestek originala, če bi bil ta v primeru elementarnih ali drugih katastrof uničen. Ob premišljenem izdajanju najdragocenejših rokopisov in redkih tiskov bi te znanstvene, kulturne in nacionalne vrednote tako zavarovali in ohranili prihodnosti. Pričujoči bibliografski popis faksimiliranih izdaj zaznamuje, kaj je bilo na tem področju doslej storjenega pri nas. Opravičljiv je tudi zato, ker je bilo nekaj izdaj natisnjenih v izredno nizkih nakladah, ki niso bile deležne širše publicitete in bodo zato hitro prišle iz evidence. Prav je, da se zabeležijo tudi natisi na starem ročno izdelanem papirju, saj jih bo sčasoma samo dober strokovnjak lahko ločil od originala. Upoštevane so le samostojno izdane enote, v obsegu, ki je določen z naslovom bibliografije. Zato ni vključena npr. izdaja: Petar Petrovič Njegoš, Vienac Gorskij, Ljubljana, J. Blasnika nasl. [S. a.], ker ne gre za naš rokopis, in tudi ne za nas sicer pomembni izdaji: Fran Ramovš in Milko Kos, Brižinski spomeniki, V Ljubljani, Akademska založba 1937 in Jože Pogačnik, Freisinger Denkmäler — Brižinski spomeniki — Monumenta Frisingensia, München, Rudolf Trofenik 1988, ker ne ustrezata naši definiciji faksimilirane izdaje. Pač pa so med izdaje slovenskih založb vključene izdaje rojaka dr. Rudolfa Trofe­ nika iz Miinchna, če gre za slovenske tiske, kajti ti so bili v večini primerov izdani v koprodukciji s slovenskimi založbami. Bibliografski popis je nekoliko prilagojen namenom te specialne bibliografije. Iz popisa je razvidno, da smo dobili leta 1909 (po prizadevanju Josipa Poklukarja) prvo faksimilirano izdajo, med obema vojnama (po zaslugi založ­ nika in književnika Silvestra Škerla) drugo in med vojno tretjo. Po drugi svetovni vojni pa je začel leta 1957 z izdajanjem faksimilov antikvar Štefan Tausig pri Cankarjevi založbi, tej se je leta 1966 pridružila še Mladinska knjiga, v Münchm: pa založnik dr. Rudolf Trofenik. Nekaj faksimilov je izšlo prilož­ nostno tudi drugod. Sodelavci pri posameznih faksimiliranih izdajah so na­ vedeni pri popisu bibliografskih enot, tu pa je treba navesti še urednike zbirke Monumenta litterarum Slovenicarum. Ureja jo prof. Alfonz Gspan s sodelovanjem dr. Marje Boršnik in dr. Branka Berčiča. Organizacijski urednik zbirke je Martin Žnideršič. Doslej sta pri največjem številu faksimiliranih izdaj sodelovala dr. Branko Berčič (enote št. 15, 19, 20, 31, 33, 36, 41, 43) in Branko Reisp (enote št. 17, 18, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 32, 35, 39).* 1909 1. PREŠEREN FRANCE: Poezije Dok­ torja Fr. Prešerna. [Ljubljana — Dunaj, t. Blasnik — Angerer & Göschl 1909] 180 str. faksi­ mila. V. 8°. Faksimile cenzurno-tiskarskega ro­ kopisa iz leta 1846. Nekaj nad 300 primerkov, od tega nekaj nad 100 bolje odtisnjenih primerkov v usnjeni mapi, drugi v škatlah iz lepenke. * Prim. tudi: Martin Žnideršič, ABC knjigotržcev. Reprint; Knjiga 68, št. 1, str. 54—55. — T. G. (= Tone Glavan), Beseda, dve o reprintih; Delo 24. 6. 1970. 137