URN_NBN_SI_DOC-EMFDWJB5

83 To pa zahteva drugačen model ponudbe prostora. Družabni model predpostavlja knjižnico kot prostor, kjer se srečujejo študentje in pedagoški delavci, komunicirajo in medsebojno sodelujejo pri ustvarjanju novega znanja. Dodajanje družabnih funkcij in storitev, kot so internetne kavarne, umetniške galerije, skupinski študijski prostori in skupna informacijska okolja, spodbuja vedenje, odprto za izmenjavo mnenj in so- delovalno delo. Ne sme pa model knjižnice kot družabnega prostora prevladati nad modelom, ki je sicer v visokošolskih knjižnicah visoko cenjen že stoletja, tj. modelom skupnostnega prostora, ki omogoča miren ter poglobljen individualni študij in razi- skovalno delo. 29 Ena od pomembnih privlačnosti knjižnic je prav v tem, da so unikaten prostor, kjer lahko obiskovalec uživa v tem, da je sam, a hkrati v javnem prostoru in del znanstvene skupnosti. Dogaja se, da študentje celo ne želijo knjižničnega prostora kot družabnega prostora in v knjižnici iščejo tiha mesta. Ranseen (cv: Gayton, 2008, str. 61) meni, da da- nes mogoče prevečkrat pozabimo na potrebo po tihem okolju. Živimo v glasni družbi, v kateri velja, da izmenjava energij brez zvokov ni mogoča. S ponudbo tihih prostorov knjižnica ljudem omogoči odmik od hrupne družbe. Ta prednost ni bila prepoznana, dokler hrupno družbeno okolje ni postalo norma. Zato ni presenetljivo, da obisk tradi- cionalnih čitalnic narašča. Izziv za visokošolske knjižnice je zato, da ustvarjajo varen in vabljiv skupnostni prostor za študij in raziskovalno delo in se ne ujamejo v past rekla- miranja knjižnic v prvi vrsti kot prostora za druženje. Tudi individualni študij je družbe- na aktivnost, družbena interakcija med besedilom in njegovim bralcem. Zato se znanje ustvarja tudi brez druženja z drugimi osebami in ni dokazov, da je znanje, ustvarjeno v procesu interakcije med ljudmi, »boljše« kot ustvarjeno individualno. To ne pomeni, da naj knjižnice ne razvijajo družabnega modela prostora in ne ponujajo tudi »neknjižnič- nih« storitev, saj brez tega težko pritegnejo študente in pedagoške delavce k obisku. A namen tovrstne ponudbe naj bo v prvi vrsti povečanje kakovosti knjižnice kot pro- stora za resno akademsko delo (Demas, 2005). 30 29 V študiji uporabnikov Knjižnice Leavey na Univerzi Kalifornija sta leta 2005 njeni avtorici ugotovili, da 80,6 odstotka uporabnikov knjižnico obišče zaradi želje po individualnem študiju (Gayton, 2008, str. 62). 30 Uporabniki pri svojem delu potrebujejo hrano in pijačo, zato so kavarne in obedovalnice lahko pozitiven element knjižničnega prostora, a njihov namen ne sme biti le večanje obiska – tega morajo knjižnice doseči zaradi temeljnih storitev. Zgodovinsko so imele visokošolske knjižnice aktivno vlogo v intelektualnem in kulturnem življenju svojih okolij, tudi danes mnoge organizirajo dogodke, kot so predstavitve avtorjev, predavanja, strokovne razprave, koncerti ipd. Čeprav so knjižnice v prvi vrsti prostor za resno delo, je pomembno, da omogočijo tudi zabavo. Nekatere zato ponudijo plesne večere, gledališke predstave študentov, gradijo ludoteke, zbirajo izreke tedna in nagrajujejo avtorje najbolj izvirnih, v večernih urah organizirajo pogostitve za študirajoče v knjižnici, študentje imajo v knjižnici možnost razstavljati svoja dela ipd. Svojo podobo v očeh javnosti krepijo tudi z organizacijo obiskov in vodenj po knjižnici za turiste ter sorodnike študentov in zaposlenih na visokošolski ustanovi. M. Ambrožič: Preobrazba visokošolskih knjižnic , 57-93 Knjižnica, 56 (2012) 4