URN_NBN_SI_DOC-EMFDWJB5

84 Knjižnični prostori naj torej zadovoljujejo tako družabne kot skupnostne potrebe upo- rabnikov, zato morajo knjižnice zagotavljati obe vrsti prostorov. Nič ni narobe z vklju- čitvijo novih funkcij in storitev, a novo naj bo usklajeno s starim in naj ne uniči tistega, kar je pri uporabnikih že dolgo cenjeno (Gayton, 2008). V digitalni dobi bo uporabnik v knjižnici vse bolj iskal nekaj, česar nima doma, v svoji pisarni ali širšem okolju. Po mnenju avtorja je največja prednost visokošolskih knjižnic v tem, da lahko ponudijo mirne prostore, ki spodbujajo resen študij in delo. Vzpostavljanje drugih oblik prostora pa naj bo skrbno pretehtano. 10 Bodo visokošolske knjižnice ostale »srce« univerze? Carlson (2001) je z zdaj že skoraj legendarnim prispevkom o praznih in pozabljenih knjižnicah, objavljenem v ameriškem tedniku The Cronicle of Higher Education , spod- budil živahno razpravo o prihodnosti visokošolskih knjižnic. Če naj bi študentje nekoč preživljali čas med knjižnimi policami in v čitalnicah, danes v knjižnice ne vstopajo več skozi vhodna vrata, ampak prek interneta. Obstajajo študentje, ki so študij uspešno zaključili, pa si niso izposodili niti ene knjige, in takšni, ki knjižnico sicer pogosto obi- skujejo, a čas preživljajo le ob računalnikih. Obisk in izposoja tiskanega gradiva sta vi- dno upadla, 31 hitro pa narašča uporaba elektronskih virov, dostopnih na daljavo, za kar uporabniki fizičnega prostora knjižnic ne potrebujejo. Tudi za študij so našli druge pro- store – v študentskih domovih, internetnih kavarnah in bližnjih knjigarnah, od koder obiskujejo knjižnico le prek interneta. Okolje se je zato začelo spraševati, kakšna sploh je prihodnost ustanov, ki so stoletja predstavljale družbeno in intelektualno središče, »srce« univerze. V strokovnih časopisih so se pojavili članki o vlogi »starih« in »novih« knjižnic, z argumenti o tem, da internet ni zamenjava za knjižnice in da tudi ni vse dostopno v elektronski obliki, knjižničarji pa so pripravili »protiudarec« – z udobnimi stoli, boljšo kavo, obiski avtorjev uspešnic, celo z glasbo. To precej stane, ni pa jasno, če študentom res pomaga pri študiju, opozarja avtor. Zaposleni na univerzi menijo, da je knjižnica nekoč ustvarjala »skupno kulturo« razi- skovanja, jih povezovala in motivirala, danes pa se lahko vrhunsko znanost ustvarja tudi, če nekdo ne prestopi praga knjižnice. Skupinska izkušnja je bila osnova za »skupni jezik« tudi kasneje v življenju. Privrženci novega pristavljajo, da gre le za nostalgijo po starih časih. Internet je spremenil študente, navajeni so drugačne strukture znanja, po- vezane v hiperbesedila, zato je nujno, da knjižnice v svojem delovanju postajajo vedno bolj virtualne, in v tem ni nič slabega. Nekateri opozarjajo, da je internet precej znižal 31 Avtor navaja podatke za Knjižnico Reese Univerze Alberta (ZDA), ki jo je v študijskem letu 1990–1991 obiskalo 388.000 uporabnikov, deset let kasneje le še 272.000, torej 30 odstotkov manj. M. Ambrožič: Transformation of Academic Libraries , 57-93 Library, 56 (2012) 4