URN_NBN_SI_DOC-EMFDWJB5

86 ne referenčne storitve bo zamenjala storitev upravljanja informacij, npr. podatkovno rudarjenje. Zaradi ponudbe vedno bolj »samopostrežnih« storitev knjižnic in uporabe informacijskih virov brez posredovanja knjižnic poklic knjižničarja naj ne bi izginil, ven- dar pa ga ne bo ohranilo vztrajanje knjižničarjev na tradicionalnih nalogah knjižnic. Organizacijska struktura knjižnic se bo temeljito spremenila, postala bo matrična. Knji- žnične zbirke bodo doživele dramatične spremembe, vpliv na njihovo vsebino bodo imeli v prvi vrsti uporabniki, vključevale bodo različne vrste virov, od multimedijskih do baz podatkov, večinoma bodo nastajale prek konzorcijskih dogovorov z drugimi knjižnicami in ponudniki virov. Hitro se bodo prilagajale potrebam študija in razisko- vanja, tudi malo uporabljani klasični viri bodo dobili mesto v skupnih skladiščih in s tem možnost večje skupne uporabe in kroženja. Dostop do informacij bo zaznamoval tudi tisk na zahtevo. Sullivan (2011) pa je desetletje kasneje s svojim prispevkom, ki ga je poimenoval kar obdukcijsko poročilo o leta 2050 umrli visokošolski knjižnici, pošteno šokiral knjižni- čarje in omajal njihove predstave o uspešnem prilagajanju na spremembe. Prispevek začenja z ugotovitvijo: »Visokošolska knjižnica je mrtva. Vztrajno zanikanje vedno pogostejših hudih bolezenskih simptomov jo je pripeljalo do najslabšega možnega konca. Umrla je sama, zapuščena in pozabljena od vseh, ki so jo nekoč šteli za srce univerze. Ob njeni smrtni postelji so slišne tihe kletvice zoper Googla in nekdanjega guruja knjižnic, Ranganathana.« Vzroki takšnega konca naj bi bili številni, avtor pou- darja nekaj ključnih: • Klasične knjižnične zbirke so postale nepotrebne, zamenjale so jih digitalne. Študentje zdaj le plačajo naročnino za neomejen dostop do številnih digitalnih virov enemu od ponudnikov digitalnih zbirk. Visokošolske ustanove zbirke naro- čajo same, upravljajo pa jih njihovi oddelki za informacijsko tehnologijo. Vsebina digitalnih zbirk izvira večinoma iz nekdanjih knjižnic, ki so si same podpisale smrtno obsodbo, ko so se odločile za digitalizacijo gradiva. • Knjižnična navodila in pomoč uporabnikom so postali nepotrebni. Digitalne zbirke so z novo generacijo spletnih iskalnikov postale preprosto dostopne in pri njihovem preiskovanju uporabniki ne potrebujejo knjižničarjev. Pomoč zagota- vljajo pedagoško osebje in zaposleni na oddelku za informacijsko tehnologijo. • Izobraževanje za informacijsko pismenost je v celoti vključeno v študijske programe, izvaja ga pedagoško osebje. Knjižničarji sami so si nekoč prizadevali za vključitev poučevanja za informacijsko pismenost v študijske predmete, zdaj v njih zanje ni več mesta. • Knjižnice in knjižničarje so nadomestili oddelki za informacijsko tehnologijo. Prostori knjižnic so bili spremenjeni v študijske prostore, računalniške učilnice in prostore oddelkov za informacijsko tehnologijo. Skrb za razvoj knjižničnih zbirk sta M. Ambrožič: Transformation of Academic Libraries , 57-93 Library, 56 (2012) 4