URN_NBN_SI_DOC-EMFDWJB5

87 nadomestila nabava in upravljanje baz podatkov, ki jih za naročilo predlagajo viso- košolske ustanove. Za katalogizacijo gradiva poskrbijo ponudniki digitalnih zbirk. • Referenčne storitve knjižnic so nadomestili nenehno razvijajoči se spletni iskal- niki ter službe za pomoč uporabnikom, ki jih zagotavljajo oddelki za informa- cijsko tehnologijo hitreje in ceneje, kot so jih knjižnice. Visokošolskim ustanovam ni več treba skrbeti za status, zaposlitev in plače knjižničarjev, uporabniki so z informacijskimi storitvami zadovoljni, stroški pa so nižji. In prav knjižničarji sami so v informacijsko dejavnost začeli vključevati »neknjižničarje«, s tem pa ustvarili prepričanje, da jo lahko izvajajo tudi slabše plačani kadri (npr. študentje) ter kadri brez izobrazbe s področja bibliotekarstva. • Prevladala je ekonomija navidezne kakovosti. Nekateri vodje visokošolskih ustanov sicer priznavajo, da je informacijska podpora, ki so jo izvajale knjižnice, prina- šala boljše končne izide kot pa novi model. Storitve so bile prilagojene potrebam posameznikov, zagotovljena sta jim bila strokovna pomoč in dostop do najbolj kakovostnih informacijskih virov. Ker pa je le peščica uporabnikov izkoriščala pred- nosti takšnih storitev in je v spletnem okolju postalo iskanje informacijskih virov preprosto in poceni, so knjižnice in knjižničarji za visokošolske ustanove postali le malo vredno razkošje. Avtor zaključi, da bi bilo mogoče življenju visokošolske knjižnice prizaneseno, če bi knjižničarji več časa porabili za iskanje prave poti v prihodnost in manj za vztrajanje na zastarelih principih ter prepričanjih, kot sta: »Knjižnice in knjige bodo vedno obsta- jale.« oziroma: »Ljudje bodo vedno potrebovali knjižničarje, da jim bodo pomagali pri iskanju in uporabi informacij.« Visokošolske knjižnice se danes srečujejo s hitro spreminjajočim se vedenjem in priča- kovanji uporabnikov ter potrebo po poosebljenem informacijskem okolju, v katerega želi biti posameznik aktivno vključen in imeti nadzor nad njim. Zato zastarela in neu- činkovita paradigma knjižničnih storitev, še vedno prisotna v nekaterih visokošolskih knjižnicah, nima prihodnosti, opozarja Neal (2011), uporabniki imajo namreč številne druge možnosti dostopa do informacij. Številne visokošolske knjižnice po mnenju av- torja nadaljujejo odvečne in neučinkovite delovne procese, avtomatizirajo na star na- čin organizirane delovne postopke in se izogibajo uvajanju sprememb ter skupnemu ali zunanjemu izvajanju do zdaj njihovih temeljnih dejavnosti. Ob strani puščajo prilo- žnost za povezovanje in skupno izvajanje storitev, prav tako možnost selitve temeljnih dejavnosti v računalniške oblake. Mobilne tehnologije so s ponudbo številnih novih aplikacij povzročile pravo revolucijo v posredovanju in dostopnosti informacij, stalnica današnjega življenja so postale hitre spremembe. A zdi se, da so nekatere visokošol- ske knjižnice pripravljene le na počasnejše spremembe in vse prevečkrat usmerjajo svojo organizacijsko strukturo in resurse na neprave prioritete. Iskati bi morale pot v M. Ambrožič: Preobrazba visokošolskih knjižnic , 57-93 Knjižnica, 56 (2012) 4