URN_NBN_SI_DOC-EMFDWJB5

89 in Južnič (2012). Opozarjajo, da bodo morale knjižnice premisliti njihovo dojemanje končnih uporabnikov in opraviti evalvacijo storitev, ki jih zagotavljajo raziskovalcem. Ali torej slovenske visokošolske knjižnice resnično ne uspevajo zagotavljati storitev, ki jih potrebujejo uporabniki? Z upoštevanjem, da je imela le ena četrtina visokošolskih knjižnic ob koncu leta 2011 zaposlene več kot tri delavce, lahko sledi predpostavka, da večina knjižnic nima ustreznih pogojev za razvoj novih storitev, še zlasti za potrebe znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Avtorica študije o poznavanju ter uporabi novih tehnologij v visokošolskih in specialnih knjižnicah npr. ugotavlja, da le 34 odstotkov v anketo vključenih visokošolskih knjižničarjev ocenjuje, da so knjižnične storitve uspeli prilagoditi novim informacijsko-tehnološkim potrebam uporabnikov, z novimi izzivi pa se vsaka knjižnica spopada samostojno (Božič, 2012, str. 280). Še bolj pa je skrb zbujajoč podatek, da velik delež študentov informacijskih virov in storitev knjižnic (z izjemo ponudbe študijskega prostora) v času študija pravzaprav ne potrebuje. Re- zultati anketne raziskave o dostopnosti študijske literature, ki jo je izvedla Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (Kragelj in Lasbaher, 2012), 36 so pokazali, da študentje UL pri svojem študiju najpogosteje uporabljajo zapiske s predavanj in skripta (75,0 od- stotkov), precej manj učbenike (43,0 odstotkov) in tiskane knjige v slovenskem jeziku (27,1 odstotka), strokovne članke iz slovenskih tiskanih revij uporablja 19,3 odstotka ter iz tujih revij enak delež. E-knjige v tujem jeziku jih pogosto ali zelo pogosto upo- rablja 12,7 odstotka (nikoli 49,7 odstotka), e-knjige v slovenskem jeziku 12,7 odstotka (nikoli 45,8 odstotka), e-revije v slovenskem jeziku 7,2 odstotka (nikoli 51,8 odstotka), e-revije v tujem jeziku pa 10,0 odstotkov (nikoli 50,6 odstotka). Tudi podatki po po- sameznih visokošolskih zavodih kažejo neprimerne navade študentov glede uporabe strokovne literature. Obilje informacijskih virov, ki jih visokošolske knjižnice ljubljanske univerze zagotavljajo v elektronski obliki, na preprost in prijazen način, 37 uporabljajo zelo malo ali sploh ne, enako je s tiskanimi viri, njihov študij pa temelji na uporabi za- piskov in skripta. Študijski proces, ki ni zasnovan na samostojni uporabi informacijskih virov, na razvoj storitev knjižnic zagotovo ne more vplivati spodbudno. Zaključili bi, da so izkušnje tujih knjižnic lahko vodilo pri oblikovanju vizije razvo- ja slovenskih visokošolskih knjižnic in služijo kot primer dobrih praks pri odzivanju na spremembe v okolju. A njihova prihodnost bo odvisna od nadaljnjega razvoja 36 Anketa je zajela 4500 študentov, od tega 4409 z Univerze v Ljubljani. 37 Prek portala Digitalne knjižnice UL je v elektronski obliki, v celotnem besedilu, dostopnih več kot 12.000 znanstvenih revij in več kot 20.000 knjig, prek portala Digitalne knjižnice Slovenije več kot 500.000 bibliografskih enot različnih vrst gradiva, Narodna in univerzitetna knjižnica omogoča izposojo več kot 90.000 tujih e-knjig, več knjižnic zagotavlja digitalne zbirke visokošolskih del, gradi ali sodeluje pri gradnji institucionalnih repozitorijev visokošolskih ustanov itd. M. Ambrožič: Preobrazba visokošolskih knjižnic , 57-93 Knjižnica, 56 (2012) 4