URN_NBN_SI_DOC-EMFDWJB5

63 Srečevale se bodo tudi z organizacijskimi vprašanji, kajti digitalni viri bodo večinoma nastajali s sodelovalnim delom in bo njihovo ohranjanje ter zagotavljanje dostopa predmet dogovora med več ustanovami. Zaradi zahtevnosti naloge in stalnih novosti v metodah ohranjanja digitalnih virov bodo morale medsebojno tesno sodelovati, prav tako z različnimi enotami znotraj in s partnerji zunaj svoje visokošolske ustanove. Ker ta dejavnost predpostavlja raziskovalne in razvojne napore, gre pričakovati, da bodo potrebne vire zanjo lahko zagotovile le redke knjižnice. Informacijska in komunikacijska tehnologija spreminjata tudi delovno okolje znan- stvenikov, saj imajo ne glede na njihovo medsebojno fizično oddaljenost na voljo učinkovita orodja za sodelovanje. Stalni dostop do skupnega virtualnega delovnega prostora, informacijskih virov in celo raziskovalne opreme omogočajo globalna par- tnerstva. Število raziskovalnih skupin, ki delujejo v virtualnem prostoru, hitro narašča, tovrstne projekte pa spodbujajo tudi univerze. Neal (2011) opozarja, da hiter razvoj e-raziskovalne kibernetske infrastrukture zahteva tudi uvajanje novih modelov upra- vljanja znanstvenih informacij. Da bi visokošolske knjižnice obdržale svoje mesto v procesu znanstvenoraziskovalne dejavnosti, se morajo v raziskovalne skupnosti in njihove podatkovne centre vključevati kot partnerice ter prevzeti vodilno vlogo pri ohranjanju, prenosu in razširjanju znanja. Tako učenje kot raziskovanje sta odvisna od sistema, ki zagotavlja shranjevanje in prenos znanja, saj predstavljata kumulativni proces, njun razvoj temelji na preteklem razvoju in prenosu ter razširjanju znanja. Nekoč so imele pri tem prevladujočo vlogo tiskane knjige in kasneje znanstveni časopisi. Knjižnice so s svojimi zbirkami in stori- tvami predstavljale enega temeljnih dejavnikov za delo univerz, saj so upravljale pre- nos in razširjanje znanja. Študentje in akademsko osebje je bilo odvisno od knjižnic kot edinih prostorov, kjer so lahko učinkovito izrabljali sisteme za prenos znanja. V digital- nem okolju je postala knjižnica le eden od številnih vozlišč za dostop do informacij. Informacijski viri so danes močno razpršeni in preprosto dostopni prek različnih iskal- nikov in vmesnikov, ki jih ponujajo tako komercialne kot nekomercialne organizacije, na voljo so tudi virtualne znanstvene knjižnice, npr. Questia. 2 Knjižnice torej nimajo več monopola na področju hranjenja in zagotavljanja dostopa niti do klasičnih niti do elektronskih informacijskih virov, zato morajo svojo dejavnost usmeriti na storitve 2 Tako Questia, virtualna znanstvena knjižnica, ob nizki članarini zagotavlja preprost dostop do gradiva in orodij za znanstveno raziskovanje, ki je na voljo 24 ur vse dni v tednu. Vzpostavljena je bila leta 1998 njen sedež pa je v Chicagu. Zagotavlja več kot 70.000 knjig in 6 milijonov člankov, od ustanovitve do danes je imela več kot 500.000 uporabnikov – članov. Glej: http://www.questia.com/. Choy (2005, str. 8) navaja, da tovrstna ponudba vabi vodstva visokošolskih ustanov k ukinjanju svojih knjižnic, kajti članarina za dostop do virov je nizka, stroški delovanja matičnih knjižnic pa so bistveno višji. M. Ambrožič: Preobrazba visokošolskih knjižnic , 57-93 Knjižnica, 56 (2012) 4