URN_NBN_SI_DOC-F4LSDCIX

17 usposobljeno šolsko populacijo otrok, vsako s svojo specifično recepcijsko sposobno- stjo« (Lavrenčič, Pogačar in Zadravec, 1996, str. 151). S podobnim vprašanjem se je v svoji raziskavi o ustreznosti ureditve gradiva v mla- dinskih knjižnicah ukvarjala tudi Novljanova (1996). Mladinski knjižničarji splošnih in šolskih knjižnic so v raziskavi predlagali spremembe na področju starostnega razpona skupin. Izpostavili so predvsem oblikovanje dodatne starostne skupine znotraj seda- nje skupine C. Ta dodatna skupina bi zajemala gradivo, namenjeno otrokom predbral- nega obdobja, ki so vedno pogostejši obiskovalci knjižnic in po razvojnih značilnostih specifična skupina. Oblikovanje dodatne starostne skupine in s tem ločene postavitve gradiva za otroke v predbralnem obdobju se vedno bolj uveljavlja tudi v praksi in naj- mlajšim otrokom omogoča svobodno brskanje in raziskovanje. Naslednja pomanjkljivost sedanjega sistema postavitve je tudi dejstvo, da upošteva otrokovo zrelost za sprejemanje gradiva ne glede na zvrst. Tako se bralec naključ- no srečuje z različnimi literarnimi zvrstmi. Po mnenju Lavrenčičeve, Pogačarjeve in Zadravca (1996) zato ta način postavitve ni najbolj primeren za samostojno iskanje, zlasti ne za iskanje določene teme, in naj bi prosti pristop vračal v pultni sistem. Večkrat slišana skrb glede ustreznosti sedanje ureditve pa govori o tveganosti delitve mladih bralcev na bralne stopnje, saj med otroki obstajajo velike individualne razlike in so meje med stopnjami lahko le orientacijske. Težave se pojavijo takrat, ko je dolo- čen otrok ali prerasel njemu namenjeno stopnjo ali so v njemu določeni stopnji knjige zanj prezahtevne. Prav tako se pogosto zgodi, da se mlajši otroci bojijo pristopiti k po- licam, namenjenim starejši stopnji, starejši pa ravno obratno, saj so na policah za mlaj- še stopnje knjige za »dojenčke«, med katere pa oni nikakor ne spadajo več. Saksida (2010) o tem govori kot o prikriti cenzuri. Problematična se mu zdijo tista razporejanja knjig, ki določajo, katera besedila naj berejo bralci določenih starostnih skupin. S tem namreč zožujejo možnost bralčevega osebnega odziva na raznolika besedila. Aiken (1982) gre celo tako daleč, da razporejanje knjig na starostne stopnje označi za popolni nesmisel. Trdi, da knjižničarji vse preradi delijo mlade bralce na starostne stopnje, tako da so lahko police v knjižnici namenjene starostni stopnji od 9 do 12 let. Potem starši pridejo v knjižnico z zahtevo po knjigi za 9-letno hčerko in odidejo prepričani, da imajo ravno pravšnjo knjigo. Nihče pa ne pride v knjižnico in vpraša po knjigi za mojega 56-letnega moža ali 73-letno gospo, upokojenko. Otroci imajo prav tako kot odrasli različne okuse in bralne navade. Sistem CPM je nastal v času, ko je bilo gradiva za otroke malo, danes pa imajo otroci neprimerljivo več raznovrstne kulturne in prostočasne ponudbe. Tudi založništvo zalaga trg z ogromnimi količinami K. Kemperle, A. Šauperl: Postavitev knjižnega gradiva na oddelku za otroke in mladino v splošni knjižnici , 13-33 Knjižnica, 56 (2012) 1-2