URN_NBN_SI_DOC-FLL6IDRK

Vrednotenje kot znanstvena metoda Vrednotenje ali evalvacija je ocenitev vrednosti nekega predmeta ali dejav- nosti. Z vrednotenjem kot raziskovalno metodo ugotavljamo (Lancaster, 1977; Popovič, 1988): - kako knjižnica zadovoljujejo potrebe uporabnikov - pomanjkljivosti v delovanju knjižnice - izboljšave za učinkovitejše delovanje knjižnice. Osnova za vrednotenje so cilji, ki morajo biti konkretni in jasni. Osnova so lahko tudi standardi. Cilji splošnoizobraževalne knjižnice se razlikujejo od ciljev narodne ali specialne knjižnice. Vrednotenje je sistematično primer- janje dejanskega stanja s postavljenimi cilji ali standardi. Tako lahko ugoto- vimo, v kolikšni meri knjižnica izpolnjuje svoje naloge v določenem časov- nem obdobju ali če je uvedena novost prinesla željene rezultate (Lancaster, 1977; Popovič, 1988). Lancaster razlikuje tri stopnje vrednotenja: uspešnost, uspešnost glede na vložena finančna sredstva in koristnost glede na vložena finančna sredstva (Lancaster, 1977): Uspešnost Z vrednotenjem uspešnosti ugotavljamo, v kolikšni meri knjižnica zadovo- ljuje potrebe svojih uporabnikov. Poznamo subjektivno (uspešnost merimo na osnovi mnenj uporabnikov) in objektivno vrednotenje (uspešnost merimo na kvantitativni način). Lahko tudi kombiniramo subjektivno in objektivno vrednotenje. Lancaster razlikuje tudi makro-vrednotenje in mikro-vrednotenje (Lancas- ter, 1977): - makro-vrednotenje omogoča, da ugotovimo, kako uspešno deluje določen sistem - rezultati so običajno izraženi s kvantitativnimi podatki brez pojasnitve vzrokov za določeno delovanje in brez predlogov za izboljšave - mikro-vrednotenje ali diagnostična evalvacija omogoča, da ugotovimo, kako uspešno določen sistem deluje in tudi zakaj; proučuje faktorje, ki vplivajo na delovanje sistema, ugotavlja pomanjkljivosti in predlaga rešitve za izboljšave.