URN_NBN_SI_DOC-FS8RM80S

njih ni bilo nikoli. Tudi Bertica se je moral a družiti s tujimi gospem i in gospodičnami, da se bolj ugladi in omika. Naučila se je od njih bre z trud a razmer e in zahtev e teg a sveta . Kar so bukv e sam o pripovedovale , je tu videla s svojimi očmi, slišala s svojimi ušesi. Brez ljubezni tudi nje j ni bilo več živeti. N i še bila dopolnila dvanajsteg a leta , ko prid e k Agati in pravi: Agata! ti ne veš, kak o me je že sram . Vsaka ima svojeg a ljubčka, jaz pa še nič. Še dane s si ga mora m izvoliti. Kaj ne, da bi bil dobe r naš Francelj ? Prismojen a kuharic a se ji nasmej e in r e č e : Kam pa misliš, Bertica? Francel j je pastir , ti si pa grajsk a g o s p o d i č n a ; moraš si dobiti kakeg a gospoda . Berta jo prosi: O h , Agatica, pomaga j mi no ti, pove j mi za božjo voljo, kater i bi bil kaj zame . Agata reče: E , Cirarjev Edvard ne bi bil na­ pačen. Berta ga neče, ker del a preveliko šobo, kada r govori. „Kaj pa Vajmanov F r i c ? " Ga tudi nečem, mi preveč nagaja ; še ni dolgo, kar je vrgel vam e gnilo hruško. „Flinkov Korelj bi bil tudi zate ; imel bo graščino in se šteje med vaše gnade. " Oh, saj res, ta bo moj in nobede n drug ! Kaj ne, kak o je tena k in lep! T u d i me ni še nikoli raz- žalil. Prvikrat, ko prid e k nam, mu bom rekla, da ga imam rada . In kar je Berta rekla, je tudi storila. K o se pri­ peljej o Flinkovi v vas, skoči h Koreljnu in ga prosi: