URN_NBN_SI_DOC-FS8RM80S

porečem in prepričan sem, da me ne bost e hotel i pahnit i iz svoj e prijaznosti , iz svoj e rodovine . Moja ver a ne sme ločiti in ne bo ločila od men e moj e ljubljenk e Lilke. Vero so me učili ljudje , ljubeze n me uči srce . Ljudske govoric e so zmotljive, gla s src a pa je gla s božji in Bog se ne moti nikdar . Če želite, se še dane s odpove m staroverj a in pristopi m k vaši rimokatoliški družbi. Kako, ste li zda j zadovoljni z mano ? Govori, Lilka, ali hočeš biti moj a po tej slovesn i obljubi ? Govorite, oče, ali se mislite še upirat i moji sreči in zaupljivo sme m reči, tud i sreči svoj e hčeri, kater o bom imel za ljubo, da ji bom hitel izpolniti vselej , z vsak o žrtvijo vsak o najmanjšo in najskrivnejšo željo?" Mojega očeta so te besed e tak o ganile , da so se jeli jokati. Tudi men i je bilo čudno pri srcu , venda r sem dejala , da ne bo škodilo, če se govori še enkra t z gospodo m župnikom. K o sem cula, da se hoče Rus izpreobrniti, sem menila, da ne bod o več ugovarjal i in branili, marveč se še veselili in me opominjali, da naj ustrežem volji svojeg a snubača. Še tisti večer se napo ­ tijo oče h gospodu . Župnik so poslušali in majali z glavo. Po dolge m molčanju reko , da moraj o to reč na vse plati zrel o pre ­ misliti in tud i Boga prositi, da bi jih razsvetlil, kak sve t da bi dali men i in mojim staršem; drug i dan po­ poldn e da naj se z očetom oglasiv a pri njem . Ko stopiv a v izbo, je slonel za mizo in se držal kaj resn o in skora j žalostno. Z rok o da znamenje , da naj sedev a in pravi: „To snubite v sem razmišljal ves dan in skora j vso pretekl o noč. Radi nje nise m moge l skora j očesa zatisniti. A li s katerekol i stran i sem pre ­ tresa l to reč, vedn o sem mora l ostat i isteg a mnenja , 202