URN_NBN_SI_DOC-FS8RM80S

vili 1839 . let a naenkra t ve č kako r dv a milijon a ljudi naše ver e na odpa d o d edin o zveličavn e mater e kato ­ liške cerkve . M e d odpadnik i so se nahajali , groz a je slišati, cel o škofj e i n ve č stoti n drugi h duhovnikov . Če nis o bili ko s izkušnjava m tak i učen i bogoslovci , mar mislite , d a ji h bo premagal a tak o zlahkom a kak a slab a ž e n s k a ? P a ka j se je Lili š e treb a možiti ? Sam a ve , kolikokra t sem j i dokazoval , da je najlepš i in najsvetejš i stan , se ve razu n duhovskega , sta n samski , deviški. Ja z va m ne bo m ni č branil , storite , ka r hočete, ali mo j sve t je , da ostan e Lila dom a in dekle , kako r je zdaj . Č e se j i bo zavrtil o v glav i in ne bo mogl o njen o trupl o prebit i bre z dedca , saj je dost i fanto v v d o m a č e m kraju , da si izber e ženina . To , oče , pa va m ponavlja m š e enkrat , da p o moj i pamet i nikako r ne mor e biti ne varno , ne pra v i n tud i ne lepo , ak o b i dovolili svojem u edinem u otroku , da se potep e z ne ­ znani m tujce m p o svetu. " Tak o p o priliki so nam a gospo d pripovedoval i in naj u svarili. Mo j oč e zda j nis o vedeli , kaj b i rekli in storili. Večkra t so na m pravili, kak o ža l ji m je bil o za Fortunatova . Župnikov e besed e so se ji h sice r pri­ jele , al i zdel o se ji m je težk o i n n e m o g o č e, povedat i Rusu , da m e ne dajo . Pra v natihom a so zapregl i vo z in se odpeljal i k rodbini . T u d i men i je bil o bridk o pr i srcu . Reve ž se m i je smilil. K o sem m u rekla , d a ne more m biti njegova , m i je pade l pre d kolen a i n je jokal i n me prosi l in zaklinjal , da usliši m njegov o ne ­ skončno ljubezen . Dejal a sem : N i m o g o č e! —Fortunato v vstan e in se odpelj e š e tist o ur o prot i Ljubljani . O d takra t se nisv a ni č ve č videla . Škod a zanj ! Pra v o d src a sem g a omiloval a in dolg o g a nise m mogl a pozabiti. " 204