URN_NBN_SI_DOC-HFZ7EW5E

25 M. Abe: Inventura knjižničnega gradiva: uvodni pregled, 13–39 Knjižnica, 58 (2014) 4 kode so skenirali, in nanj pisali probleme, na katere so naleteli. Ko so z določenim od- čitavanjem zaključili, so datoteke prenesli v računalnik (Allatt, Fisher in Yeadon, 1997). Po zahtevnosti sodi metoda med manj zahtevne, tako da jo lahko opravljajo tudi nekvalificirani delavci. Vendar pa od popisovalcev zahteva izredno natančnost pri delu, saj po pomoti ne-odčitano gradivo v izpisih predstavlja inventurne primanjkljaje; večkrat odčitano gradivo se opazi v gradivu s podvojenimi inventarnimi številkami; napačno odčitano gradivo (zaradi poškodovane črtne kode) pa kot inventarni viški. V Sloveniji so tehnologijo RFID najprej uvedli v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. V knjižnici so se odločili, da bodo z nalepkami RFID opremili vse knjige študijskega oddelka v prostem pristopu. Na nalepki RFID so elektronsko zapisani naslednji podat- ki: oznaka države in knjižnice (sigla), inventarna številka, naslov in lokacija gradiva. Podatki na nalepki RFID so zapisani samo elektronsko, na sami nalepki pa ni nobenih zunanjih oznak. Na čip se lahko doda še druge podatke, je pa odločitev knjižnice, kate- re podatke se prenese na čip. Za klasično identifikacijo gradiva je zato na hrbtni strani gradiva ostala signaturna nalepka s črtno kodo (Cigrovski, 2005). 6.1 Kaj je RFID? RFID je kratica za radiofrekvenčno identifikacijo, ki med knjižnicami hitro pridobiva pomen kot eden od najučinkovitejših načinov upravljanja s knjižničnim gradivom. V osnovi ima sistem RFID dva sestavna dela: nalepko in čitalnik. Informacije so zapisa- ne v nalepki/čipu; čitalnik jih prebere ter posreduje osebi in sistemu, ki jih potrebuje. Nalepka RFID skriva mikročip in anteno (Podgoršek, 2008). Glavna komponenta tehno- logije RFID je nalepka, ki je prilepljena na knjižnično gradivo. Pri pregledu literature je zaslediti, da je bilo o sami tehnologiji RFID napisanega veliko, toda empiričnih raziskav, narejenih o vrednotenju RFID in tehnologije s črtnimi koda- mi, je zelo malo. Število člankov, ki obravnavajo tehnologijo RFID, se je z nekaj deset leta 1990 do leta 2005 povečalo na skoraj 9000 (Vijayaraman in Osyk, 2006). Črtne kode in RFID so se razvili iz istih korenin; pri tem gre za avtomatsko identifikacijo (Auto-ID), kar je širša kategorija tehnologije, ki se uporablja za identifikacijo predme- tov, ljudi in živali. Druge tehnologije, povezane z Auto-ID, vključujejo optične sisteme prepoznavanjem znakov, biometričnih sistemov in pametnih kartic (Wyld, 2006). Preglednica 1 kaže, da ima tehnologija RFID veliko prednosti v primerjavi s tradicional- nimi sistemi črtnih kod (Wyld, 2006).