URN_NBN_SI_DOC-HFZ7EW5E

31 M. Abe: Inventura knjižničnega gradiva: uvodni pregled, 13–39 Knjižnica, 58 (2014) 4 Primer dobrega izvajanja inventure izpostavi tudi Judith Wild (2002), ki opisuje, kako so se lotili inventure zaradi prenove in povečanja knjižnice. Prispevek vključuje opis, kako je potekala avtomatizacija knjižničnega gradiva in opiše metode inventure. Osredotoči se tudi na to, kolikšna bo končna vrednost takšnega projekta. Avtorica opozarja, da je pri inventurei izredno pomembno, da imaš določene napotke, na primer: • da bi se izognili preskakovanju gradiva, je najbolj enostavno, da upravljavec/po- pisovalec že popisano gradivo postavi na rob police, nekoliko bolj ven od tistega, ki še ni popisano. Vendar pa gradiva ne pusti v tem položaju, saj to ni dobro za ži- vljenjsko dobo gradiva; • ko se ugotovi, katere knjige še nimajo bibliografskega zapisa v računalniškem ka- talogu, se jih označi z barvno piko (na primer rdečo); tako se jih loči od preostalega gradiva za poznejšo obdelavo. Wild (2002) navaja tudi, da so v knjižnici med pregledom prve različice poročila o in- venturi ugotovili, da so spregledali kar nekaj gradiva, zato je bilo treba ponoviti del inventure. Do tega je prišlo zaradi človeške napake. Nauk zgodbe je bil, da je neizkuše- no osebje stroškovno cenejše, pride pa lahko do večjih napak. Izredno pomembno pri tem je, da med samim potekom inventure oziroma takšnega ali drugačnega projekta poteka nadzor nad delom vseh vključenih. Greenwood (2013) v članku preučuje več metod inventure knjižničnega gradiva in opi- suje ugotovitve delanja inventure v Univerzitetni knjižnici Mississippi. V poskusu, da bi zmanjšali uporabniške frustracije, so izvedli sistematično popisovanje knjižničnega gradiva, ki se začne s pilotnim popisom knjižnice podružnice in popis vzorca v glav- ni knjižnici, temu sledi popolna inventura knjižničnega gradiva. V razpravi je opisan učinkovit potek dela, vključevanje stroškov pri sami inventuri dela in učinki ter namen same inventure. Čeprav je knjižnična inventura dokaj dolgočasno opravilo, je nujna. Ugotovi se, da so prav knjige, ki se najbolj uporabljajo, najpogosteje napačno postavljene. Če se te napačno postavljene knjige najdejo, je bolj verjetno, da bodo spet uporabljene. Prek stroškovne analize se ugotovi tudi, da se izgubljene knjige ne izplača ponovno kupiti, vendar se bolj izplača opraviti inventuro (Sung, Whisler in Sung, 2009). Sandhu in Ukwoma (2012) v članku Awaking stock taking practice in academic libraries, The Radio Frequency Identification (RFID) tehnology menita, da je z vpeljavo tehnologijo RFID, ob pomoči programske opreme, ki sledi izposojenemu gradivu, inventuro mogo- če izpeljati hitreje. Ugotavljata, da v zahodnih državah storitve tradicionalne knjižnice upadajo, večji poudarek pa je namenjen uporabi informacijske tehnologije kot sredstva za zagotavljanje enostavnega dostopa do informacijskih virov in zagotavljanje boljših