URN_NBN_SI_DOC-HFZ7EW5E

15 M. Abe: Inventura knjižničnega gradiva: uvodni pregled, 13–39 Knjižnica, 58 (2014) 4 Če se knjižničnega gradiva ne najde, ga je treba po ustreznem postopku odpisati. Seveda pa je treba poudariti, če se inventuro dela prvič, da se gradiva nikoli ne odpiše, saj se lahko z naslednjo inventuro najde. Vendar pa morajo vse knjižnice načrtovati inventuro, bodisi redni (stalni) popis gradiva, saj le tako dobijo celovit in sistematičen popis; ko je popis narejen, morajo v katalogu zapise popraviti, tako da predstavlja resnični katalog knjižnice in gradiva na policah. Glavna oziroma najpomembnejša funkcija inventurnega popisa gradiva je ugotoviti natančno število knjižničnega gradiva, ki ga knjižnica dejansko ima, in ga uskladiti s knjižničnimi evidencami in s stanjem na polici. Druge funkcije inventure so: spoznati osebje z zbirko, odstraniti poškodovane knjige s polic, seznaniti se z zakonsko dolo- čenimi predpostavkami ( Zakon o računovodstvu, Zakon o knjižničarstvu, Navodila za izločanje in odpis knjižničnega gradiva ), izboljšati timsko delo med sodelavci, ponudi- ti uporabnikom knjižnično zbirko, ki je uporabna in pravilno zavedena. Vendar ni za- nesljivejše metode za zagotavljanje pravilnosti pri javnih katalogih, kot je inventura knjižničnega gradiva. Inventura je postopek preverjanja vsega gradiva na policah knjižnice z evidenčnim seznamom vseh popisov knjižnične zbirke zaradi določanja, katero gradivo je treba zamenjati ali presignirati, oziroma evidentirati tisto, ki manjka. Podoben postopek se uporablja za preverjanje druge knjižnične lastnine, kot so pohištvo in oprema za ugo- tavljanje seznamov manjkajočih predmetov (Reitz, 2004). Inventurni popis je popis, ki prikazuje z inventuro ugotovljeno stanje. (Kanič, 2009) 2 Zakaj delati inventuro? Inventura gradiva je najbolj zanesljiv in verodostojen način preverjanja zaloge gradiva v knjižnici. Knjižnica, ki izvaja knjižnično dejavnost kot javno službo, upravlja z delom družbenega premoženja in je kot taka dolžna ravnati gospodarno in svoje ravnanje ne- prestano dokazovati. Preverjanje stanja gradiva ji narekujejo tudi zakonski predpisi, ki pravijo: »Pravne osebe lahko popisujejo knjige, filme, fotografije, arhivsko gradivo, kul- turne spomenike, likovne predmete in umetnine, ki so posebej zaščitene kot naravne in druge znamenitosti v daljšem časovnem obdobju, vendar obdobje med zaporedni- ma popisoma ne sme biti daljše od petih let.« ( Zakon o računovodstvu – 38. člen, 1999). Eden poglavitnih namenov vsake popolne ali delne inventure gradiva je ugotoviti vred- nost pogrešanega oziroma ukradenega gradiva. V primeru, da je knjižnica opremljena