URN_NBN_SI_DOC-HFZ7EW5E

17 M. Abe: Inventura knjižničnega gradiva: uvodni pregled, 13–39 Knjižnica, 58 (2014) 4 3 Metode inventure Preden se inventura začne izvajati, je treba ugotoviti, katera metoda bo pri tem upo- rabljena. V tem poglavju so preučene različne metode ter predstavljene njihove pred- nosti in slabosti (Žaucer, 1996). 3.1 Računalniška ali avtomatizirana inventura Z razvojem informacijske tehnologije se je poenostavilo veliko zamudnih delovnih postopkov, in tako se je zgodilo tudi z inventuro knjižničnega gradiva. Za izvedbo ra- čunalniške ali avtomatizirane inventure mora biti vse gradivo v knjižnici opremljeno z ustreznimi črtnimi kodami oziroma mora biti računalniško obdelano in opremljeno z nalepkami, ki se jih da odčitati s pomočjo čitalnika. Ko je vse gradivo odčitano, sledi obdelava podatkov in primerjava s čitalnikom pridobljenih podatkov s stanjem v raču- nalniškem katalogu. S tako avtomatiziranim popisom poleg količinske in vrednostne natančnosti se dobi tudi seznam knjižničnega gradiva na policah, seznam gradiva, ki ne sodi na police (na primer gradivo drugih knjižnic), in seznam napačno postavljene- ga gradiva. Nalepke s črtno kodo in čitalnike črtne kode so knjižnice v Sloveniji začele uporabljati ob vpeljavi računalniškega kataloga, okrog leta 1989. Programsko opremo za računal- niško podprto inventuro gradiva, zabeleženega v sistem COBISS, so knjižnice dobile leta 1996 (Žaucer, 2007). Najbolj ekonomičen in hiter način je uporaba čitalnika za pregledovanje nalepk črtnih kod v knjigah. 3.2 Štetje knjižničnega gradiva Najbolj surova metoda je numerično štetje števila dokumentov, ki ne služi nobenemu namenu, razen da se ugotovi, kolikšno število dokumentov je izgubljenih. S to metodo se grobo oceni izgubo gradiva. Izvaja se tako, da se prešteje knjižnično gradivo na policah – pri tem je treba biti natančen, da se lahko potem izračuna, ko- likšen je odstotek izgubljenega gradiva. Ta metoda se uporablja predvsem v manjših knjižnicah. Slabost metode štetja knjižničnega gradiva je, da ne omogoča vsebinske analize ter finančnega ovrednotenja izgube. Njena prednost pa je, da se ne izvaja in- tenzivna in draga inventure, če je ugotovljeno, da je gradivo v določenih odstotkih še vedno na mestu.