URN_NBN_SI_DOC-I9KTOX1O

Davčne posledice poslov med družbo in družbeniki 95 Transferne cene morajo biti na podlagi 3. odstavka 16. člena ZDDPO-2 (če govorimo o transakcijah med rezidenti in nerezidenti) skladne z neodvisnim tržnim načelom. Gre za mednarodno sprejet standard, ki je opredeljen v 9. členu Vzorčne davčne konvencije OECD-ja, v svojem bistvu pa pomeni, da morajo biti cene oziroma pogoji poslovanja, za katere se dogovorita dve povezani osebi, taki, kot bi se zadnje v primerljivih transakcijah in okoliščinah dogovorili dve neodvisni družbi, ki poslujeta neodvisno na trgu. Za določanje transfernih (oziroma prenosnih) cen poznamo pet različnih metod, in sicer metodo primerljivih prostih cen, metodo preprodajnih cen, metodo dodatka na stroške, metodo porazdelitve dobička ter metodo stopnje čistega dobička, kot jih določata ZDDPO-2 in Pravilnik o transfernih cenah. Če transferne cene niso pravilno določene, pride do izkrivljanja pravilno določenih prihodkov in odhodkov družbe za davčne (in računovodske) namene. Pri tem velja omeniti, da je vidik transfernih cen pomemben tako za odnose med dvema slovenskima rezidentoma kot tudi med slovenskim in tujim rezidentom. Ne glede na to pa lahko do potencialne prilagoditve davčne osnove pri poslovanju med dvema slovenskima rezidentoma pride le v primerih, ko eden izmed rezidentov izkazuje nepokrite davčne izgube iz preteklih davčnih obdobij v obravnavanem davčnem obdobju, plačuje davek od dohodka pravnih oseb po stopnji 0 % ali stopnji, ki je manjša od 19 %, ali je oproščen plačila davka. 2.3. Financiranje med družbo in družbeniki Družbe se med poslovanjem za pridobivanje prihodkov oziroma širitev poslovanja pogosto zadolžujejo. Pri tem lahko pridobitev posojil izvaja tretja neodvisna oseba (npr. banke). Pogosti pa so primeri, ko družba pridobi posojilo od svojega družbenika oziroma posredno povezanih oseb (kot so recimo sestrske družbe). Da se družbe pri povezanih osebah ne bi čezmerno zadolževale ali po obrestnih merah, ki niso skladne s tržnim načelom, zakonodaja vsebuje institut tanke kapitalizacije ter določbe glede priznane obrestne mere. Obresti iz financiranja med povezanimi osebami se tako štejejo kot davčno priznan odhodek za davek od dohodkov pravnih oseb, če so izpolnjeni naslednji pogoji: • posojila se nanašajo na redne poslovne dogodke, • obrestna mera je v skladu s tržnim načelom, • razmerje med dolgom in kapitalom je v okviru določb tanke kapitalizacije, • ne gre za obresti od posojil, prejetih od oseb, ki imajo sedež, kraj dejanskega delovanja poslovodstva ali prebivališče v državah, razen držav članic EU-ja, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5 % in je država objavljena na seznamu držav Ministrstva za finance.