Kazalo.pmd

Knjižnica 54(2010)4, 177–180 178 Svojo poklicno pot je začel v Nuku (1955–1961), nato kot tajnik na Inštitutu za javno upravo in delovna razmerja pri Pravni fakulteti v Ljubljani (1961–1964). Kasneje je delal na Republiškem sekretariatu za proračun oz. za pravosodje in občo upravo (1964–1967), v Nuku (1967–1973), v Mestni ljudski knjižnici (1973– 1981) ter v Knjižnici Otona Župančiča (1982–1996). Kot direktor je vodil Mest- no ljudsko knjižnico do leta 1981, ko je prišlo do združitve Delavske, Mestne in Pionirske knjižnice v Knjižnico Otona Župančiča, kjer je delal kot pomočnik direktorja vse do upokojitve. Da je poklicna pot našega Iva zanesla v knjižničarske vode, ni bilo naključno. V knjižničarski stroki je deloval že njegov oče, ki je z veliko predanostjo in poklic- no zavzetostjo delal v časopisnem oddelku oz. v čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Ko se je med vojno na NUK zrušilo letalo, sta tako oče kot sin Ivan takoj zavzeto priskočila na pomoč in pomagala reševati ožgane knjige iz knjižnice. Verjetno je ljubezen družine Pintarič do knjižničarstva in knjižnic botrovala temu, da je tudi Ivo našel v knjižničarstvu svoj poklicni izziv in pos- lanstvo. Knjige je ljubil od otroških let in to ga je zaznamovalo za vse življenje, da je postal bibliotekar, čeprav je bil po šolski izobrazbi pravnik. Knjižničarska stroka ga je z veseljem sprejela v svoje vrste in s pomočjo njego- vega pravnega svetovanja zelo dvignila splošno in pravno raven delovanja. Tako so pravilniki, pa razumevanje in umna raba zakonskih in podzakonskih aktov za knjižničarstvo prenehali biti problem, saj je odslej to urejal Ivo. Kot direktor Mestne ljudske knjižnice, je svoja strokovna pravna in knjižničarska védenja nesebično delil s svojimi kolegi in sodelavci iz drugih slovenskih knjižnic. Izjem- na je bila tudi njegova vloga v stroki, saj je bil v njej aktiven kot teoretik in prak- tik. V času delovanja v knjižničarstvu je bil svetovalec v DBL in DBS za knjižničarsko kot tudi za pravno področje. Prispeval je nove ideje za organiziranje službe INDOK in jih uspešno vtkal v mrežo bibliotekarsko-dokumentalističnih organizacijskih sistemov. Pridobil si je strokovni naziv bibliotekarski svetnik . Od leta 1969 do 2000 je bil izpraševalec za splošni del v izpitni komisiji pri strokovnih izpitih v Nuku, od jeseni 1985 do konca leta 2000 pa je bil predsednik izpitne komisije. So deloval je tudi pri prostočasnih dejavnostih – bil je član starešinstva Zveze tabornikov Slovenije in je ob formi- ranju pravnega položaja Združenja Zveze skavtov Slovenije veliko pripomogel k formalnopravnemu priznanju te organizacije. V času svoje poklicne kariere je objavil številne članke s področja knjižničarstva. Po doslej zbranih podatkih je bil eden prvih, ki je že leta 1972 v Velenju predaval o mehanizaciji v knjižnicah z referatom Uporaba mehanizacije v knjižnicah na pos- vetovanju DBS, saj se je že v tistih pionirskih časih knjižničarstva zavedal nje- nega pomena. Tudi sicer je bil ploden kot pisec strokovnih člankov s področja javne uprave, upravnega in strokovnega poslovanja splošnih in specialnih