URN_NBN_SI_DOC-IHTCFU7i

drugačni po obliki, vsebini, zahtevnosti, zato je branje tudi dinamična aktivnost, ki jo izgrajujemo vse življenje, da bi pridobili in ohranili čim več znanja s čim manjšim naporom in izgubo energije. Bralna pismenost se definira kot sposobnost razumeti in uporabiti tiste jezikovne oblike, ki jih zahteva družba ali pa so pomembne za posameznika. Pismena oseba mora doseči tiste spretnosti, ki ji omogočajo razvoj novih spretnosti in aktivno vključevanje v družbo. Definicije bralne pismenosti se povezujejo s kontekstom okolja in v različnih raziskavah pismenosti je poudarjen zlasti sociološki aspekt, kjer nivoje pismenosti povezujejo z razvojem družbe in njenimi potrebami in ne več z leti šolanja. Različne sociološke raziskave branja dokazujejo, da se le-to v času elektronskih medijev zmanjšuje. Tudi v Sloveniji se povečuje število nebralcev (52%), hkrati pa je med bralci še zmeraj prevladujoč bralec leposlovja (45%), strokovno znanstveno knjigo bere 13% bralcev, poljudno znanstveno 15% bralcev (Knjiga in bralec III.). Nekatere raziskave, opravljene v knjižnicah (Novljan, Popovič) in v šolah (Marentič-Požarnik), kažejo nato, da mladi berejo več kot odrasli, vendar je tudi pri njih prevladujoče branje leposlovja in še to sodi pretežno v lažji, zabavni roman. Opozarjajo nas, da mladi v času šolanja niso razvili bralnih navad, zato tudi upada branje v višjih starostnih razredih. Branje je za slabe bralce velik napor, manjši za dobre. Naša družba ga ne ceni dovolj, saj je ekonomski in politični vpliv izobraženega prebivalstva prenizek in premalo cenjen. Vloge in pomena pismenosti, te osnovne človekove pravice, ki jo navaja tudi Deklaracija o človekovih pravicah, pa se morajo zavedati šole in knjižnice, ne glede na to, kakšno vrednost ji pripisujejo vlada, družba in posamezniki. Knjiž­ ničarjevega dela ne usmerjajo samo uporabnikove želje, ampak predvsem njihove potrebe, ki se spreminjajo s posameznikom in družbo. V tem dinamičnem procesu zadovoljevanja uporabnikovih potreb iščejo knjižničarji motivacijske poti za pre­ bujanje in izražanje potreb čim večjega števila prebivalcev. Kako uspešni smo pri tem, bi lahko preverili na enem izmed naših posvetovanj. Lahko bi npr. ugotovili, koliko so splošnoizobraževalne knjižnice dejansko dos­ topne vsem. So med njihovimi uporabniki tudi na dom priklenjeni ljudje, telesno in blažje duševno prizadeti, osamljeni starejši prebivalci, ulici prepuščeni otroci in mladostniki, brezposelni, ljudje v zaporih, bolnišnicah, priseljenci iz drugih krajev! Poleg tega kdo bere in zakaj nekdo ne bere, nas mora zanimati tudi, kaj bere in kako. Z odgovori na ta vprašanja bomo šele lahko ocenili svoj prispevek k razširjanju in razvoju pismenosti, definirali probleme, določili cilje in poti do njih. Morda bomo pri tem ugotovili, da le potrebujemo v republiškem merilu informa­ cijski, strokovno svetovalni center za mladinsko književnost in knjižničarstvo (pri otrocih se začne!) in se aktivno zavzeli za to, da Knjižnica Oton Župančič, enota