URN_NBN_SI_DOC-LBUP0HOX

niče, bi najverjetneje upoštevala standardno določilo o minimalnih šest tisoč enotah. V primeru narodnostnih skupnosti je namreč gotovo nemogoče natančno ugotoviti, kaj je to ena knjiga na prebivalca na območju, za katero je knjižnica ustanovljena. Je to celotno število prebivalcev neke občine ali le število članov narodnostne skupnosti v občini? 3 Nemogoče je verjeti, da bi Samoupravna interesna skupnost za italijansko narodnost Koper, če bi hotela ustanoviti SIK, zmogla tolikšen finančni zalo- gaj, da bi zagotovila eno knjigo na prebivalca občine Koper. Tudi če bi to zmogla, bi bilo to veliko preveč od dejanskih potreb same manjšine. Če pa bi upoštevala samo število pripadnikov manjšine, bi v istem primeru, po istem zakonskem določilu zadostovalo tako malo knjižničnih enot, da bi se postavilo vprašanje o smotrnosti ustanavljanja tako majhne SIK. Nekaj osnovnih številk bo pripomoglo k lažjemu razumevanju problema. Po popisu iz leta 1991 je bilo v treh primorskih občinah stanje sledeče: 4 Občina število prebivalcev število pripadnikov ital. narodnosti Koper 45.391 1.015 Izola 13.770 567 Piran 16.768 1.169 Če bi se pri ustanavljanju knjižnice problemu lahko izognili enostavno z upoševanjem minimalnih šest tisoč enot, pa bi se nam težave porodile pri naslednji stopnji oz. pri načrtovanju nabave: Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice (Poročevalec kulturne skupnosti Slovenije 4(1987)28,str.70-78) V tekočem letu se kot poprečno doseženi standard prirastka knjižničnega gradiva upošteva, kadar knjižnica doseže (z nakupom, obveznim izvodom, darovi, zamenjavo, odkupi) dotok 200 knjig oziroma enot na 1.000 prebival- cev. Vkolikor želimo biti natančni, moramo ob tej točki upoštevati še dejstvo, da je zelo težko določiti natančno število pripadnikov manjšine. Gre za osebno prepričanje o narodnostni pripadnosti, o katerem smo poklicani, da se izjavimo ob popisu prebivalstva. Številčnost pripadnikov manjšine pa izračunavajo tudi na druge načine npr. z vpogledom v volilne registre samupravnih skupnosti ali drugače. Odstopajna so kar velika in niso predmet te, temveč specifičnih demografskih (in pa tudi političnih) razprav. Iz zgodovine poznamo vrsto primerov, zakaj se nekdo ob popisu deklarira ali ne za pripadnika določene narodnosti. Nič verodostojnejši niso niti volilni seznami, ker vsi nimajo volilne pravice in ker nekateri volilni upravičenci ne želijo biti vpisani v volilne sezname, ker jih pač ne zanima glasovanje za .recimo, svojega predstavnika v Državnem zboru... Vir: Kržošnik-Bukič, Vera: Narodnostna sestava prebivalstva v obmejnem prostoru med Slovenijo in Hrvaško, Ljubljana, Inštitut za narodnostna i-prašanja, 1997 3 102 4