URN_NBN_SI_DOC-M79ATOXE

Knjižnica 41(1997)1 Opredelitev knjižnic s časom in prostorom Če hočemo ugotoviti uspešnost merjenja uspešnosti splošnoizobraževalnih knjižnic, jih moramo umestiti v določeno okolje in prikazati njihovo razvojno podobo v sedanjem času, kar bomo storili v drugem poglavju, čeprav prav slednja ni več skrivnost, ampak pogosto navajan podatek. Javna knjižnična služba v Sloveniji, ki ima svoje zametke v reformacijskem obdobju 16. stoletja, se je skozi posamezna obdobja zgodovine uveljavljala v okoljih bolj ali manj izrazito, celo zamirala je, odvisna prepogosto od intere- sov dnevne politike in entuziazma posameznikov in društev, čeprav so prav ti v marsikaterem okolju poskrbeli za prisotnost knjige. Današnja strokovno dokaj dobro organizirana mreža splošnoizobraževalnih knjižnic je začela nastajati v začetku sedemdesetih let, ko se na priporočilo knjižničarske stroke (Filo, Korže-Strajnar, 1970) in z vladno podporo začnejo različni tipi splošnoizobraževalnih knjižnic (društvene, sindikalne, študij- ske) povezovati v mrežo splošnoizobraževalnih knjižnic, ki s svojim knjižni- čnim gradivom in dejavnostjo zadovoljujejo potrebe in želje prebivalcev svojega območja po izobraževanju, informaciji, kulturi in kulturnem razve- drilu. V tej mreži so dobile nosilno razvojno vlogo pri oblikovanju splošnoi- zobraževakie knjižnične mreže na določenem območju osrednje knjižnice. Njihovo delo temelji na leta 1982 sprejetem zakonu o knjižničarstvu (Zakon, 1982), leta 1985 sprejetih normativih in standardih za splošnoizobraževalne knjižnice, dopolnjenih dve leti kasneje (Normativi, 1987) in na pravilniku o strokovnih in tehničnih pogojih, ki jih mora knjižnica izpolnjevati, preden sme odpreti vrata za obiskovalce (Pravilnik, 1985). Pomemben dokument pri uveljavljanju strokovne organiziranosti javnega splošnoizobraževalnega knjižničarstva za potrebe prebivalcev Slovenije je bil Unescov manifest o javnih knjižnicah pa tudi IFLA standardi, ki so bili 1975 prevedeni v slovenščino (Standardi, 1975). Tudi s temi priporočili je stroka uveljavljala demokratičnost dostopa do informacij in knjižničnega gradiva za vsakogar in za vse. V vladnih predpisih je določeno, da mora imeti vsaka upravna enota lokalne skupnosti knjižnico (zadnja predpisa sta bila sprejeta leta 1994, (Zakon, 1994, Zakon o financiranju, 1994). Njeno delovanje financira predvsem lokalna skupnost sama na podlagi zagotovljene porabe, ki jo odobri Ministrstvo za finance po predlogu meril zagotovljene porabe. Te za kulturne dejavnosti predlaga v dogovoru z občinami Ministrstvo za kulturo. Država pa preko Ministrstva za kulturo sofinancira posamezne razvojne projekte (danes npr. računalniško in komunikacijsko opremljanje knjižnic), podpre razvoj knjižnic v demografsko ogroženih krajih in nujne investicije v prostor, že leta pa sofinancira tudi nakup novega knjižničnega gradiva in razvojno svetovalno službo za knjižničarstvo, ki skrbi za racion-