URN_NBN_SI_DOC-MS8ED9PI

Čim prej bo treba spregovoriti o tem ah kot so otrok in računalnik v knjižnici, knjižnica in kič, knjižnica in prosti čas otrok, knjižnica - zatočišče otrok, knjižnica - družina, knjižnica in okolje, v katerem deluje, otrok - zam ud nina - vzgoja za branje, knjižnica in invalidni otroci, knjižnične zbirke za prizadete otroke, neknjižno gradivo, kader v sodobni m ladinski knjižnici,... Ena od tem bi bila tudi ta, kaj standardi že govorijo o naštetih temah. In za zaključek "Vidiš, Momo," je na p rim er potem rekel (cestni pom etač Beppo), "takole je: m nogokrat im aš pred seboj zelo dolgo cesto. Misliš si, ta je grozno dolga, tega dela ne opravim nikoli." Za časek se je molče zastrm el predse, zatem pa nadaljeval. "In potem se začneš podvizati. Spešiš čedalje bolj, vsakokrat, ko pogledaš, ugotoviš, da se to, kar je še pred teboj, sploh ni zm anjšalo. In še bolj se napenjaš, potem se zbojiš in nazadnje si čisto brez sape in ne m oreš več." Nekaj časa je premišljal. N ato se je razgovoril: "Nikoli ne sm eš m isliti hkrati na vso cesto, razum eš? M isliti m oraš le na bližnji korak, na bližnji zam ah. In spet vselej sam o na najbližjega!..." Po dolgem presledku je spet povzel besedo: "Zdajci opaziš, da si korakom a opravil z vso cesto. Sploh nisi vedel, kako, in še nisi brez sape." Prikim al je in se doplonil: "To je važno !" (Michael Ende: M omo)