URN_NBN_SI_DOC-PK4X026A

Zjutraj je ležala v prahu grlica, iz svoje gosposke kletke siloma ugrabljena; ležala je tam, kakor za nalašč in v zasmeh pred prag položena, razcefrana in razmesarjena, oči izkljuvane, ena sama kepa krvi in perja. Sladka grlica, od zore do mraka zaljubljena, brez nehanja pohotno gruleča, človeku družica vsa po njegovi podobi ustvarjena. Imeli smo golobčka, nežno, čisto belo, milo- oko stvarco. Zobal je z dlani, nosil je košat rep, v kolobarju sršeč, vozil se je po dvorišču neči- merno, sam vase zamaknjen. ..Hej-joj-joj-joj!" Zjutraj je ležal golobček v prahu, sam sebi nič več podoben, krvav razsekan in povaljan. V vežo je hodil v goste mlad ščinkavec. Približal se je bil človeku, tretjo noč je bil smrti deležen. Ubogo pisano perjiče je bilo razsuto pred prag, za pismo in znamenje. Smrt je položila svojo roko na hišo, na splašena srca. S silnimi perotmi je plahutala mimo oken vsako noč. „ Hej-joj-joj-joj!" Kdo pride zdaj na vrsto? Kdo ima oči še neizkljuvane? To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustanovil! «168