URN_NBN_SI_DOC-QDI5RCR9

prvič, da je pavšalna odklonitev trivialne literature nepravilna tako glede na literarne sodbe kakor na didaktičnost; drugič, branje trivial­ ne literature je včasih človeku po­ trebno, in tretjič, branje trivialne literature čez časovno omejeno ob­ dobje je lahko nevarno, ker more voditi v psihično in socialno apa­ tijo. Med vedno znova poudarjenimi premišljevanji o novi vlogi javne knjižnice pa je treba izvajati iz za- hodnonemške duhovne klime — ve­ lja omeniti sestavek Hilmana Hoff- manna Javna knjižnica ne more biti naprednejša, kot je napredna zavest knjižničarjev. V sestavku je ponovno poudarjeno, da še ni od­ pravljena historično pogojena pre­ grada med bravcem in knjižničar­ jem, ki da se ga še drži »aristokrat- stvo«, s katerim se obrača zgolj na sposobnega bravca. Naprednost javne knjižnice je treba doseči tu­ di s tem, da ne bo samo »pokopa­ lišče knjig«, marveč da se bo raz­ vila v pravo informacijsko in do­ kumentacijsko središče. Za takšno ustanovo pa bodo potrebni najraz­ ličnejši profili strokovnjakov, od bibliotekarja, andragoga, socialnega delavca, mediotekarja do speciali­ sta za oblikovanje prostega časa. Čeprav je v takšnih sestavkih mogoče začutiti pridih zanesenja- štva, ga je mogoče kot pobudo sprejeti, četudi si trd realist. Kot takšen z zadovoljstvom odkriješ med poročili o organizacijskih in vsebinskih dosežkih zahodnonem- škega knjižničarstva tudi kaj tak­ šnega, kar ti pove, da smo kakšen ugleden nemški kraj ali pokrajino knjižničarsko presegli. Potem z večjim upanjem bereš na primer tudi poročila o načrtih za uvedbo računalništva v sistemu zahodno- berlinskega javnega knjižničarstva ali o načrtih za nadaljnje širjenje teleksne mreže v zahodnonemškem javnem knjižničarstvu. Bruno Hartman Knjižnica 19(1975)1-4 163