URN_NBN_SI_DOC-QH6JAB9U

Knjižnica 55(2011)2-3, 17–32 20 se v skupini nad 65 let sorazmerno poveča število žensk. Ta relativno visoka starost članov je med drugim tudi razlog, da ima kar 68 % slepih in slabovidnih status upokojenca. Ker je v Sloveniji delež prebivalstva nad 65 let iz leta v leto večji, se obenem veča tudi število slepih in slabovidnih oseb. 3 Knjižnična dejavnost za slepe in slabovidne v Sloveniji Trenutno sta za knjižnično dejavnost za slepe in slabovidne v Sloveniji specia- lizirani dve knjižnici: Knjižnica in fonoteka Minka Skaberne pri ZDSSS in Knjižnica v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani (v nadaljevanju ZSSML). Prva ima status društvene, specialne knjižnice, druga pa je šolska knjižnica. Obe knjižnici sta glede na zahteve Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe nerazviti. V nasprotju z Zakonom o knjižničarstvu , ki uvršča knjižnice za slepe med specialne knjižnice, ki izvajajo knjižnično dejavnost kot javno službo, je knjižnica pri ZDSSS društvena knjižnica in formalno torej ne izvaja knjižnične dejavnosti kot javne službe (morala bi biti ustanovljena kot javni zavod, delovati v okviru javnega zavoda oziroma pridobiti koncesijo za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe). Storitve za slepe in slabovidne prebivalce razvijajo in nudijo tudi druge knjižnice, ki opravljajo knjižnično dejavnost kot javno službo. Na področju visokošolskih knjižnic je NUK že leta 1998 poskusila organizirati center za slepe in slabovidne študente, za kar je priskrbela potrebno opremo in večje število zvočnih knjig. Številne aktivnosti za to populacijo izvajajo tudi splošne knjižnice, saj jih k temu zavezuje Zakon o knjižničarstvu (2001). Več splošnih knjižnic kupuje gradivo v povečanem tisku, zvočne knjige, nekatere so opre- mljene tudi z (elektronskimi) povečevalnimi lupami. Knjižnice poročajo, da je zanimanje za knjige v povečanem tisku konstantno. Zvočne knjige pa se pravi- loma izposojajo le kot novitete, saj zanimanje zanje kmalu po nakupu upade. Knjižnice ugotavljajo, da slepi praktično ne prihajajo v splošne knjižnice, pač pa si gradivo zanje izposojajo svojci. Knjižnice izobražujejo zaposlene za delo s slepimi in slabovidnimi uporabniki ter dislektiki. V zadnjih letih je bilo v organizaciji NUK izvedenih več tečajev. Namero, izvajati storitve za uporabnike s posebnimi potrebami, dokazuje tudi Novomeška deklaracija , ki so jo leta 2005 sprejele splošne knjižnice (Kakovostno, 2005).