URN_NBN_SI_DOC-QH6JAB9U

21 4 Založniška dejavnost za slepe in slabovidne Specifična dejavnost, po kateri se knjižnice za slepe in slabovidne razlikujejo od drugih vrst knjižnic, je izdelovanje publikacij v tehnikah, ki so dostopne njihovim uporabnikom. Večina publikacij, ki so izdelane v specifičnih oblikah zapisov (zvočni zapis, tisk v brajici, povečani tisk …) bodisi ni zanimiva za širši krog uporabnikov (publikacije v brajici) ali pa jih neinvalidi zaradi avtor- skopravnih omejitev celo ne smejo uporabljati (na primer zvočne knjige, ki so izdelane za slepe in slabovidne), zato se pri izdelavi gradiva v prilagojenih tehnikah ni mogoče opreti na komercialno proizvodnjo. Sicer se slovenski založniki odločajo za izdajanje zvočnih knjig, vendar je število teh naslovov tako skromno, da se morajo slepi in slabovidni zanašati predvsem na lastne vire. Največ tovrstnega gradiva pripravijo na ZDSSS, ki skrbi za produkcijo zvočnih knjig in revij, za tisk knjig in periodike v brajici, za konverzijo tekstov v digitalni zapis ter za izdajanje časopisa v povečanem tisku. V letu 2009 je bilo pod okriljem ZDSSS izdelanih 195 leposlovnih zvočnih knjig in 66 učbenikov (v celoti je bilo v Sloveniji tega leta izdanih 330 zvočnih knjig). V brajici je bilo natisnjenih 31 leposlovnih del ter 5 učbenikov oziroma strokovnih del. Izdajali so tri časopise v zvočnem zapisu ( Dita , Obzorje, Rikoss), štiri v digitalnem za- pisu ( Moj prijatelj , Obzornik za ženo in družino , Sodelavci v Ljubezni , Rikoss) ter tri v brajici. Časopisa Moj prijatelj in Obzornik za ženo in družino izhajata tudi v povečanem tisku. Založniška dejavnost ZSSML je bila omejena na izdelavo učbenikov v brajici za osnovne in srednje šole (letno izdajo v prilagojenih oblikah 10 naslovov učbenikov) (Kodrič - Dačić et al., 2010, str. 44–59). 5 Možnosti izkoriščanja elektronskih virov za slepe in slabovidne Elektronsko okolje in elektronski viri prinašajo slepim in slabovidnim nove možnosti dostopa do informacij. Digitalizirane zapise zvočnih knjig in tekstov je mogoče sicer z lahkoto razmnoževati in distribuirati, vendar so možnosti dosto- pa in uporabe elektronskih virov za slepe in slabovidne kljub vsemu omejene. Gradivo, ki ga knjižnice marljivo digitalizirajo, je lahko slepim nedostopno, saj pogosto uporabljenega PDF formata, programi, ki sintetizirajo zvok, ne morejo dekodirati. Tudi spletne strani morajo biti posebej prilagojene, če hočemo, da se slepi in slabovidni hitro in brez težav orientirajo na njih (Kodrič - Dačić et al., 2010, str. 60 – 62). Kodrič - Dačić, E. Knjižnične storitve za slepe, slabovidne in za osebe z motnjami branja v sistemu slovenskih javnih knjižnic