URN_NBN_SI_DOC-QVC0APQX

samostojna). Teološka fakulteta po­ deljuje doktorski naslov tudi po letu 1950, ko se je odcepila od Univerze. Teh disertacij Kokole seveda ni upo­ števal, bibliografsko pa jih je opisal Marijan Smolik v Bogoslovnem vest­ niku 1969, str. 396—400. Nato je avtor iskal disertacije po fakultetah, knjižnicah, inštitutih in celo pri zasebnikih. Poudariti je treba, da je izbrskal spričo neurejenih raz­ mer, v katerih so se disertacije hra­ nile, zelo veliko, tudi več takega iz starejših let, kar je veljalo za izgub­ ljeno. Po Kokoletovih podatkih za zdaj pogrešamo še 59 ali 8,5 °/o origi­ nalov disertacij, med njimi tudi nekaj takih, ki niso doživele natisa niti v povzetku (npr. Klement Jug: Vzročni potek nagonskega življenja. 1923). S presenečenjem pa ugotavljamo, da niso vsi izgubljeni originali iz časa pred vojno ali med njo, temveč da jih pet datira v povojni čas (dva celo v leto 1953). Vzrokov za tako stanje je najbrž več, med njimi gotovo tudi premajhna skrb fakultet in ustanov, ki so disertacije prejele, ter pogostnost selitev in reorganizacij. Tako se je sestavljalec lahko pri­ bližal zdravemu načelu, da vse gradivo opiše po avtopsiji, le deloma. Poleg običajnih bibliografskih podatkov je dodal še mentorja ali referenta, da­ tum obrambe in fakulteto, datum pro­ mocije ter hranišče. Prav je storil, da je natančno označeval, kako je raz­ množeno besedilo (rokopis, tipkopis, ciklostil, ofset). V drobnejšem tisku navaja bibliografski opis objave, če jo je disertacija doživela. Upošteval ni le samostojne in celotne natise, temveč tudi odlomke ali povzetke v časopisih in zbornikih, domačih in tujih, vse pa v precizni in jasni po­ dobi. Tako široko zastavljena naloga dopušča možnost, da avtor — kot sam pravi — morda ni opazil in zapisal vseh natisov. Težave so povzročale objave pod spremenjenim naslovom in v tujini, nad čemer nimamo za­ nesljivega pregleda. Gradivo je razvrstil po UDK. Za­ nimivo, da se je tudi pri tako speciali­ ziranem gradivu, kot so strogo znan­ stvena dela, pojavila težava, s katero se morajo ubadati vse bibliografije, zlasti splošne, ki uvrščajo vsako delo le po enkrat. Pride do »zasilnega« uvrščanja v eno stroko, čeprav bi lahko delo bolj ali manj upravičeno sodilo še v katero drugo. Kokoletovo načelo, kako se je v takih primerih odločal (uradni naziv doktorata, stro­ ka mentorja ali referenta ipd.), je bistro in uporabno. Pregled po osnov­ nih skupinah UDK kaže takole število upravljenih disertacij: filozofija in psihologija 37, teologija 40, družbene vede 93, matematika in prirodoslovne vede 236, uporabne vede, medicina in tehnika 124, umetnost 34, jezikoslovje in književnost 55, zemljepis in zgodo­ vina 71. Pomožnih kazal je veliko in obsež­ nih; polnijo kar tretjino knjige. Takih pomočnikov ni nikdar preveč, da so le smiselni in natančni. V našem pri­ meru so.Hkrati kažejo tudi na stvari, ki bi jih sicer težje opazili. Izkro loškega pregleda vidimo, da je bila prva promocija na ljubljanski Uni­ verzi 15. julija 1920. Tedaj je dobila doktorski naziv Anka Mayer za štu­ dijo O učinkovanju formalina na škrob. Iz istega kazala tudi vidimo, da je bilo v letih 1965 in 1966 ohra­ njenih blizu 200 disertacij ali dobra četrtina vseh. Takrat so zamudniki pohiteli, da so še ujeli stare, ugod­ nejše pogoje za dosego doktorata. Poslej mora kandidat opraviti najprej tretjo stopnjo univerzitetnega študija (magisterij), potem se šele sme pote­ govati za doktorski naslov. Kazalo po ustanovah in fakultetah kaže med drugim na pogosto reorganiziranje fakultet po vojni. Knjigo sklepajo kazalo avtorjev, mentorjev in referen­ tov ter strok. Tako urejena in s tolikimi kazali podprta bibliografija omogoča vse­ stransko, hitro in zanesljivo uporabo, k čemur pripomore še dobra grafična izvedba. Tiskovnih pomot se je vtiho­ tapilo malo in take so, da jih ni vredno omenjati. Na začetku zapisa­ ne sodbe ne spreminjajo. Jože Munda 167