URN_NBN_SI_DOC-R14ASJGA

168 Šolska kronika • zbornik • 1 • 2006 Trubar v resnici ni oral ledine, bil pa je tisti, ki se je najbolj natančno zavedal pomena splošne šole in vloge knjige v njej, zato je dal prednost šolskim tiskom, celo pred liturgičnimi. Od vsega protestantizma so ljudje najbolj branili šole in ob njihovem padcu so najtežje prenesli požige šolskih knjižnic – v Gavčah leta 1600 kar 250 knjig. 4 Prav so slutili, da bo nastopila doba teme, ko je celo uradna oblast ugotovila, da mladina “popolnoma nič ne zna brati, pisati in računati, niti v nemškem, niti v svojem kranjskem jeziku” 5 Vse bolj prosvetljeni Dunaj je po- sebej pohvalil posameznike, ki so s svojimi knjižnicami širili omiko med ljudi: Kozina v Rušah, Rasp v Kamniku, Paglovec v Spodnjem Tuhinju, Cadelli v Do- brli vasi, Glavar v Komendi, Volkmer pri Sv. Urbanu. Knjižnice kot člen šolskega sistema Kumerdej in Linhart sta svoje šolske načrte za slovenske dežele zgradila na izobraženih in neodvisnih učiteljih, ki jim bo na vsaki glavni šoli na voljo peda- goška knjižnica. Valentin Vodnik je že lahko zaznal pozitivne učinke takega rav- nanja, še bolj pa ga je razveselila francoska šolska politika v Ilirskih provincah. Slednja je šolske knjižnice postavila prav v središče in le tako si lahko pojasnimo, zakaj je Napoleon v Ljubljano poslal svetovno znanega knjižničarja Charlesa No- dierja. Ni presenetljivo, da sta kmalu po tem obdobju Matija Čop in Jožef Lika- vec slovensko knjižničarstvo dvignila na evropski vrh. Načrt pedagoških knjižnic se je kljub šolski revščini razvijal naprej in ravna- telj Končnik je ustvaril vzorčno zbirko na celjski glavni šoli, s preko 500 knjiga- mi. Dušebrižniki so se sicer nenehno zaletavali vanje in jih “čistili”, a načrta niso mogli preklicati in še več, zakon o državnih učiteljiščih jih je v 42. členu celo predpisal. Tega tudi Slomšek ni mogel spremeniti, čeprav je štel učiteljišča za ve- liko nesrečo. Učiteljske knjižnice so zmagale in zanje pravi Vlado Schmidt: “Te bukvarnice so koristile, ker so privzgajale našim učiteljem odnos do pedagoške knjige, saj so bile zbrane večinoma z njihovimi prostovoljnimi prispevki in so jim oblikovale navado segati po poučnem branju.” 6 Konec 19. stoletja je s splošnim napredkom prinesel boljše čase tudi šolam in mnoge nove šolske stavbe so načrtno omogočale tudi delo učiteljskih in šolar- skih knjižnic. Preživela monarhija je sicer na vse načine nadzirala knjižnice, a je s tem dosegla le to, da so dijaki in učitelji bolj kupovali slovensko literaturo in si ustvarjali tudi domače knjižnice, ki so postale element narodne zavednosti. Če- prav je prizadevanje za uveljavitev knjižnic kot bistvene sestavine šolskega sistema 4 Rupel, M. (1934) Slovenski protestantski pisci. Ljubljana, str. 81. 5 Schmidt, V. (1988) Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. Ljubljana: Delavska eno- tnost /1. knjiga, str. 105. 6 Isto, 3. knjiga, str. 241.