URN_NBN_SI_DOC-R41ZL8I6

Umetnost diskreditacije IGOR MEKINA Mariborski župan Franc Kangler je menda prepričan, da je "kandidatura Jankovica začetek razpada slovenske države". Kot potrditev njegove izjave se pripravlja protest županov na Trojanah, simbolični meji med svobodno Štajersko in zatiralsko Ljubljano. Vendar Kangler nima v mislih samo upora Štajerske. Ker je za vsak razpad države značilno to, da po njem ne obstaja več niti en del matične države, Kanglerjeva izjava pravzaprav napoveduje konec Slovenije. Ali bomo torej kmalu priča uveljavitvi pravice do samoodločbe svobodoljubnega štajerskega ljudstva zoper centralizem prestolnice? Se bodo valu odcepitev, ki se bo začel na Štajerskem, kmalu pridružila še druge slovenske izkoriščane pokrajine? Odgovor poznamo vsi. Kanglerjeva izjava je popolna neumnost in zgolj milni mehurček iz pene predvolilne- ga vrenja. Kljub temu pa nam ta "kanglerizem" veliko pove o stanju duha v naši državi. Da se politiki različnih strank med seboj besedno spopadajo, je v demokratični družbi seveda nekaj povsem normalnega. Še zlasti tedaj, ko gre za razprave o programih, konkretnih rešitvah in načrtih za spremembo delovanja države na bolje. Toda slovenski politiki v svojih javnih nastopih zelo pogosto trosijo tudi popolne neumnosti ter uporabljajo očitne neresnice in neprimerne udarce "pod pasom". Primer Jankovica izstopa zato, ker je že od začetka vstopa v politiko očitna tarča dveh nedostojnih, vendar priljubljenih metod verbalnih napadov medijskih udarcev zaradi svojega "porekla" in zaradi svojih "sorodstvenih vezi". V Sloveniji so takšne obtožbe še zmeraj zelo nevarne. Zaradi njih lahko mimogre- de ostaneš brez kariere ali službe. Mediji so tako na primer že nekaj let polni zgodb o Jankovicevih sinovih. Toda za prepričljivo zgodbo o koruptivnem politiku, ki zlorablja javno oblast, v teh zgodbah še vedno manjka ključni dramaturški element dokaz o nezakonitosti poslovanja Jankovicevih sinov v povezavi z ljubljanskim županom. Jankovič preprosto - dela Podobno velja tudi za drugo vrsto obtožb. Jankovic se je z njimi srečal že ob svojem prvem mandatu za župana Ljubljane. Kljub temu se ni nikoli odrekel svojim koreninam. Vsak normalen človek bi v tem videl dokaz njegove moralne trdnosti. Toda kljub temu so se napadi na Jankovica nadaljevali, vrhunec travestije pa je nastopil v trenutku, ko mu je eden od komentatorjev, ki že leta nekaznovano razliva svojo šovinistično gnojnico po različnih slovenskih časnikih, v nacionalistič- ni maniri oponesel rojstni kraj in zapisal, da "pri Jankovicu ni najhuje, da je Srb". Obtožil ga je tudi, da je "izgledal kot pravi Neslovenec". Bil sem v redakciji dnevnika, ki je objavil ta primitivizem. Na uredni- škem sestanku smo se skoraj vsi uredniki zgražali zaradi očitnega šovinizma, ki je vel iz te zakotne, nesnažne kolumne, objavljene na straneh našega menda svobodomi- selnega in obrambi človekovih pravic zapisanega dnevnika. Ampak odgovorni urednik je na naše soglasne kritike te škandalozne objave zgolj skomignil z rameni in nam skrušeno pojasnil, da je kolumnist, ki je te primitivizme napisal, "zelo bran" in da je v težkih časih treba objavljati tudi takšne packarije, ker našemu dnevniku - dvigujejo naklado. Od nas je hkrati zahteval, da pristopimo še k "vizual- ni tabloidizaciji" časnika. Ogabno, toda tipično slovensko. Zato me ni presenetilo, ko so se podobni verbalni napadi na Janko- vica znova razmnožili. In tako lahko sedaj beremo, da hoče biti Jankovic "oče naroda, a ni znal vzgojiti niti svojih dveh sinov". Da se izraža nerazumljivo in da ga je treba "prevajati". In podobne neslanosti. Ni treba biti profesor logike za ugotovitev, da te kritike nimajo zveze z dejstvi. Dejanja članov družine v omikanih državah, kjer je uveljavljeno načelo osebne odgovor- nosti, nimajo zveze z ravnanji javnih osebnosti. Dobri politiki imajo lahko slabo vzgojene sinove in obratno. Enako velja za Jankovicevo domnev- no "nerazumljivost." Jankovic morda res ni vrhunski retorik, toda pri izražanju je vsekakor svetlobna leta daleč od "kanglerizmov" maribor- skega župana in besednih spodrslja- jev Vinka Gorenaka, Franca Pukšiča ali Jožeta Jerovška, ki jih večina prenaša brez pripomb. Tisti, ki Jankovica napadajo zaradi "družinskih vezi" ali "porekla", za to uporabljajo staro metodo osebne diskreditacije. Bistvo te filozofije politike oziroma te "podn politike" je že leta 1864 opisal nemški filozof Schophenhauer. V svoji Eristični dialektiki s podnaslovom Uume- tnost, kako imeti zmeraj prav, opisana v 38 trikih je to "umetnost" opisal takole: "Ko opazimo, da je nasprotnih premočan in da ne bomo imeli prav, je treba preiti na raven (Tit Košir) osebnega, žaliti, biti grob ...Treba je popolnoma zapustiti predmet razpra- ve in napad usmerjati na nasprotni- kovo osebnost. Postati moramo torej zajedljivi, zlobni, žaljivi, grobi. To je, namesto poziva silam duha, poziv silam telesa." Takšna "kritika" je danes seveda povsem neprimerna; Slovenija danes potrebuje spopad programov, ne pa diskreditacije njihovih zagovornikov. Še pomembnejše pa je, da pri Jankovicu niso najbolj opazne besede, pač pa njegova dejanja. Jankovic preprosto - dela. Središče Ljubljane je danes neprimerljivo lepše kot pred nekaj leti. Jankovic ni zgradil le stadiona in dvorane v Stožicah, preuredil je več trgov, parkov in nabrežij, vzpostavil je sistem izposoje koles in prenovil mestni javni prevoz - skupaj je v prvih štirih letih županovanja uresničil kar 602 projekta. Slovenija v prihodnosti vsekakor ne potrebuje novih delitev, temveč "več države", toda očitno ji ne bi škodilo tudi "več Jankovica" ali pa vsaj več takšnih, ki bi delali kot Jankovic. Čeprav severnim sosedom ne zaupajo, jim želijo pomagati JEREMY LAURENCE Prošnje Severne Koreje za pomoč so v Južni Koreji, kjer mnogi pravijo, da Pjongjangu ne gre zaupati, doslej pogosto naletele na gluha ušesa. Zdaj pa je v tej državi slišati vedno glasnejše pozive, naj oblasti omilijo prepoved pošiljanja pomoči v obliki hrane svoji osamljeni severni sosedi. Izvedenci in funkcionarji ne morejo doseči soglasja o razsežnosti težav države, v kateri številni ljudje trpijo zaradi lakote in podhranjenosti. Humanitarne organizacije navajajo, da je pomanjkanje v Severni Koreji doseglo kritično točko, medtem ko Južna Koreja trdi, da so te ocene pretirane. "Severnokorejski vladi sploh ne zaupam. Kljub temu menim, da za njena dejanja ne bi smeli kriviti severnokorejskih prebivalcev, ki so povsem nedolžni in bi jim zato morali pomagati," meni Hong Suk-jin, 27-letni študent iz Seula. Mnogi mladi Južni Korejci, ki so podprli oster odziv svoje vlade na smrtonosni severnoko- rejski napad na otok Jeonpjeong novembra lani, zdaj oblasti pozivajo, naj bodo bolj usmiljene. "Pri pošilja- nju pomoči v Severno Korejo obstaja nevarnost, da ta pride v napačne roke, denimo v roke vojske. Toda to je tveganje, ki ga pač moramo sprejeti," meni 24-letni Cho Eun-young. Humanitarne organizacije poročajo, da je v Severni Koreji podhranjena tretjina otrok, mlajših od pet let. Tiskovne agencije poročajo o vedno slabših razmerah v provinci Južni Hwanghae, kjer sicer proizvedejo največ riža v državi. Toda izvedenci pravijo, da Severni Koreji kronično primanjkuje hrane že skoraj dve desetletji in da razmere niso niti malo podobne tistim sredi 90. let preteklega stoletja, ko naj bi bilo v tej državi zaradi lakote umrlo okoli milijon ljudi, ker so bili prisiljeni jesti samo drevesno lubje in travo. "Menim, da so poročila o stradanju pretirana in da jih deloma kroji severnokorejska vlada, čeprav so na nekaterih območjih države razmere dejansko grozne," pravi Andrei Lankov, izvedenec za Severno Korejo na univerzi Kookmin v Seulu. "Kljub temu je oskrba Severne Koreje s humanitarno pomočjo dobra zamisel, tako s humanitarnega kot s pragmatičnega vidika. Ta pomoč bo namreč ustvarila dobro voljo, ki utegne zmanjšati napetosti." Odnosi med Korejama so lani, ko je v dveh severnokorejskih napadih umrlo 50 Južnih Korejcev in ko je Severna Koreja razkrila svoj program za bogatenje urana, dosegli najslabšo raven v zadnjih dveh desetletjih. Čeprav Seul in Washington poudarja- ta, da hrana ni povezana s politiko, vendarle vztrajata, da se morajo odnosi med Korejama izboljšati, preden začnejo Severni Koreji ponovno pošiljati obsežnejšo pomoč v obliki hrane. Južna Koreja je bila ena izmed držav, ki so Severni Koreji pošiljale največ pomoči, preden je bil pred štirimi leti na volitvah za predsednika države izvoljen konservativec Lee Myung-bak. Tedaj se je politika Južne Koreje močno spremenila, njena humanitarna in finančna pomoč Severni Koreji pa je postala precej odvisna od njene denuklearizacije. V treh letih pred prihodom Lee Myung-baka na oblast je Južna Koreja svoji severni sosedi podarila skoraj milijon ton riža. Od tedaj pa ga je na sever poslala samo nekaj tisoč ton. "V preteklosti je Severna Koreja pomanj- kanje žitaric blažila s precejšnjo južnokorejsko pomočjo v obliki hrane, vendar je ta med letoma 2008 in 2009 nehala prihajati," je dejal Marcus Prior, predstavnik Svetovnega programa ZN za hrano (WFP). "Pri WFP ocenjujemo, da so začeli v državi letos čutiti kumulativni učinek zmanjšanja te obsežne pomoči." Južna Koreja in ZDA poudarjajo, da bodo začele ponovno pošiljati pomoč, ko bo proces nadziranja njenega razdeljevanja povsem transparenten in bo jasno, da pride v prave roke. Večina severnokorejskih prebežni- kov, s katerimi so se Reutersovi novinarji letos pogovarjali v Južni Koreji, pravi, da pomoč v hrani redko pride do ljudi, ki jo najbolj potrebuje- jo. "Hrano si najpogosteje prisvojijo visoki vladni in vojaški funkcionarji," je dejal 20-letni prebežnik Kim, ki ni hotel povedati svojega pravega imena. "Pomoč v hrani redko pride v roke preprostih ljudi." Seul in Washington sta sredi tega leta že začela poskusno odpirati kanale za pošiljanje človekoljubne pomoči, potem ko so Severno Korejo prizade- le hude poplave, ki naj bi bile uničile četrtino njenega pridelka žit. Humanitarna organizacija Lighthou- se Foundation iz Seula je avgusta v Severno Korejo poslala hrano za dojenčke in sojino mleko, vendar je pred tem severnokorejske funkcio- narje seznanila z novimi smernicami Seula glede pošiljanja humanitarne pomoči. "Nova južnokorejska politika nadziranja in transparentno- sti razdeljevanja pomoči jim ni bila najbolj všeč, vendar so jo sprejeli in so nedvomno bolj pripravljeni sodelovati kot prej."