URN_NBN_SI_DOC-RHTFBRK4

Svetozar Borojevic m e d slavo in ponižanjem M I RO SIMČIČ A V G U ST D E M Š AR Tanek led 41 Znani goriško-tržaški odve- tnik in politik dr. Henrik Tuma je svojo vilo imel v neposredni bližini frontne črte pri Gorici in se je šele po tretji soški bitki od- ločil za preselitev v notranjost države. V prvih mesecih spopadov ni bilo obstreljevanja civilnih ciljev v Gorici in avstro-ogr- ski častnik je dr. Tumo prepri- čeval, da za civiliste ni nobene nevarnosti, saj da so sodob- ni topovi zelo natančni in ne morejo zgrešiti cilja za več kot 20 metrov. Domnevali so, da mesto in civilni cilji v skladu s starimi pravili vojskovanja ne bodo prizadeti. Do takrat je veljalo, da naj bi civilnemu prebivalstvu, ujetnikom in ne- vojaškim objektom prizanešali v vojnih spopadih. Italijani so se na začetku vojskovanja res držali teh starih viteških pravil. Po prvih neuspešnih ofenzivah na Soči pa jih je viteštvo minilo in Gorico so pričeli sistematič- no ravnati z zemljo. Po končani 3. soški bitki je goriško mostišče obiskal ge- neral Jacques Joffre, poveljnik francoskega generalštaba, da bi ugotovil, v čem je skrivnost za- četnih italijanskih neuspehov na soški fronti. "Zakaj prizana- šate mestu, ki je varno zatoči- šče nasprotnikove vojske?" je vprašal Joffre svoje gostitelje. Konec viteške vojne Na zahodni fronti so že zdav- naj pozabili na nekdanje stare etične ozire pri vojskovanju. Bilo je potrebno uničiti vse, kar bi lahko koristilo sovražniku. Italijansko poveljstvo je kmalu izdalo ukaz o brezobzirnem bombardiranju vseh objektov v Gorici. Med ostalim so z zemljo zravnali uršuliski in kostanje- viški samostan ter nadškofijsko palačo, kar zanesljivo niso bili vojaški objekti. V želji po zmagi za vsako ceno nič več ni bilo sveto in nedotakljivo,vendar so to počeli prav vsi. Gorica je pred vojno bila cve- toče mesto, ki je imelo 30.000 prebivalcev, ko pa so jo Italijani poleti leta 1916 zasedli, so tam našli samo 6000 prebivalcev. Dr. Tuma je pozneje ostal brez vsega premoženja. Po končani vojni nikakor ni mogel dobiti italijanskega državljanstva, tako je ostal tudi brez 700.000 lir predvidene odškodnine za porušene tri vile v Gorici Na Sočo so pričele junija 1915 prihajati prve resne av- stro-ogrske okrepitve in za- č e t no i z j e m no n e u g o d no razmerje sil se je pričelo pov- pravljati v korist Borojeviceve 5. armade. Tako je ob prvem zgoščenem napadu Italijanov razmerje sil med avstro-ogrski- mi in italijanskimi silami bilo "samo" še ena proti tri. Italijani v prvih dneh vojne niso zasedli mostov v spo- dnjem toku Soče in niso na- redili mostišča na levi strani Soče, kar bodo pozneje krvavo plačali. Borojevic se je odločil, da bo njegova vojska do skraj- nih moči branila postojanke na Soči. V prvih poveljih je zahte- val največjo budnost in pospe- šeno gradnjo obrambnih utrdb. Svojim poveljnikom je zabičal, da nobena enota ne sme zapu- stiti položajev brez njegove ve- dnosti in dovoljenja. Če častniki niso spoštovali tega ukaza, so končali pred vojaškim sodi- ščem, ukrepi tega sodišča pa so bili zelo kruti, velikokrat je ob- sojencu grozila smrtna kazen. Vojna v skalah V svoji strogosti je Borojevic vztrajal do konca. Gledano iz današnjih razmer gre za krute postopke, toda poveljniki in vojaki 5. armade so lahko zau- pali poveljstvu in vedeli so, da njihovi tovariši ne bodo popu- stili kar tako in da ne bodo do- volili sovražniku, da jim pride za hrbet. Soška fronta je bila relativno kratko bojišče z zelo Granate so na kraškem terenu imale bistveno močnejši učinek različnim in razgibanim te- renom. Bojišče se je začenja- lo ob morju, nadalje potekalo po plodnih posoških ravnicah v spodnjem delu toka Soče. V srednjem Posočju so strelski jarki prepredli griče in se pov- zpeli v hribovski svet vse do alpskih vrhov, visokih čez dva tisoč metrov. Kraški brezvodni svet je neprijazen ljudem tudi v normalnih časih, v vojnem času pa je postal pravi pekel za branilca in za napadalca. Viso- kogorski svet pa je mrzel celo v poletnih mesecih, v zimskih mesecih pa tu divjajo viharji, ki zlahka dvignejo in odnesejo človeka v prepad. Logistika je morala delati čudeže, da je redno oskrbova- la posadke na visokogorskih postojankah. Premiki vojaštva so bili težki in tvegani, običaj- ni človeški organizem pač ni vajen velikih naporov v visoko- gorskih pogojih, zato so nesre- če bile pogoste. Sedem vojakov ali delavcev je v ozadju moralo skrbeti za enega vojaka na viso- kogorskem položaju. Vkopavanje na takšnem skalnem terenu je bilo izje- mno težko. V prvih bitkah so branilci postavili improvizi- rane obrambne linije s plitki- mi strelskimi jarki. Granate so na kraškem terenu imale bi- stveno močnejši učinek kot na mehkem terenu. Granate so razbijale kraški kamen in ka- mniti okruški so morili ravno tako kot kovinski šrapneli, tako da je vsaka granata v skalah bila veliko bolj nevarna kot na mehkih tleh. Italijanski napadi so na za- četku potekali vedno po istem kalupu. Italijani so imeli močno topništvo, v času spopadov na Soči je vsak italijanski top iz- strelil dvakrat več granat od nasprotnikovega. Bitke na Soči so pričeli s silovito topniško pripravo italijanskega napadal- ca, ki je različno trajala. Simbol soške fronte so postale kaver- ne, naravne ali v skalo s člo- veško roko vkopane globoke jame, kamor so se branilci za- tekli po prvih topniških salvah sovražnikovega topništva. V mraku kavern so morali v polni bojni pripravljenosti s puškami v rokah čakati na juriš italijan- ske pehote. Nasprotnikova to- pniška priprava je včasih trajala samo nekaj ur, včasih pa cele dneve, tako da so vojaki dvojne monarhije doživljali nasprotni- kov napad kot odrešitev, saj so končno lahko zapustili smrdlji- ve podzemne jame. Na prvi liniji branilčeve bojne črte so po začetku topni- ške priprave napadalca vedno ostali redki ogledniki ter ma- loštevilčne strojnične posadke. Izvidniki so imeli nalogo spro- žiti preplah v primeru napada Italijanov. Strojnične posad- ke, ki so ostale z njimi, so bile nenehno na preži, ne glede na točo italijanskih topniških iz- strelkov, in njihova dolžnost je bila, da so prve odprle ogenj na napadalce ter jih poskušale ustaviti ter zagnali preplah za tovariše v kavernah. Italijan- ski vojaki so krenili na juriš s huronskim vpitjem in tulje- njem: "Avanti, avanti, Savoia, Savoia!" Ta hrup naj bi vlival pogum napadalcem in vtisnil strah v kosti braniteljem. Za napad so ponavadi izbrali po- poldanski čas, ko je sonce slepi- lo branilce na levi strani Soče in so potrebovali nekaj minut, da so se privadili na dnevno sve- tlobo. Knjiga Mira Simčiča je izšla pri založbi Intelektualne storitve v Kopru. Naročila tel. 0 4 0 67 16 97, e pošta katarinasim- cic@gmail.com. 27 Drugi je bil identificiran kot Pušnik Denis, spol: M, starost: 27, uči- telj telesne vzgoje in lastnik mobilnega telefona, s katerega je bila izvršena prijava dogodka. Tretji je bil Toplak Danilo, spol: M, sta- rost: 45, pomočnik ravnateljice, četrti se je legitimiral kot Humer Roberto, spol: M, starost: 48, gimnazijski maturant. Približno osem metrov vzhodno od trupla v smeri parkirišča je bila najdena temno modra usnjena ženska torbica (dokaz št. 1). Priče dogodka je niso mogle zanesljivo potrditi kot last mrtve ženske niti niso hotele zanikati lastništva. Glede neuspele identifikacije torbice: Ivana Premk bo moški- ma kolegoma pozneje to dejstvo komentirala kot normalno, kar bo podkrepila z izjavo, da bi si težko predstavljala moškega, ki bi znal opisati, recimo, torbico svoje žene, pa četudi ji jo je pred krat- kim sam podaril. V torbici so bile spravljene vsakdanje reči (sledil je natančen popis), med drugim tudi avtomobilski ključi. Po identifikaciji avtomobila na parkirišču so priče potrdile, da je lepo ohranjeni temno rdeči Renault 5 Campus, katerega vrata je odklepal najde- ni ključ, last njihove mrtve sodelavke. V torbici ni bilo denarnice niti dokumentov. Poročilo se je zaključilo z navedbo, da je bil kraj dogodka še pred prihodom kriminalistične službe ustrezno zavarovan, in po- udarkom, da je žrtev ležala v popolnoma enakem položaju kot takrat, ko je bila najdena. Žrtvino denarnico so našli med kriminalistično preiskavo, ki je sledila. Iz Maribora so, ker se je zadeva, kakor je kazalo, dotikala aktualne preiskave, poklicali kriminalistično ekipo policijske po- staje Ob parku. Na kraj dogodka sta v dobre pol ure prispela tudi na tej manjši policijski izpostavi dobro znani višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko in njegov še dokaj neznani kolega Marko Breznik. Ta dva sta se že na poti na kraj dogodka odločila in naro- čila podrobno forenzično preiskavo. Ugotovili so, da je smrt nastopila okoli devetnajste ure, a ne pred 18.40 in ne po 19.30. Smrt je povzročil močan udarec s topim predmetom v predelu desnega senca. Pomemben izplen primarne preiskave prizorišča je bila najdba denarnice. Natančneje, denar- nico je v grmovju na drugem koncu parkirišča, približno petdeset metrov zračne črte zahodno od mesta zločina, odkrila izurjena policijska labradorka Alja. Glede psa: Alja je bila zaradi odmevnih uspehov, povezanih z njenim izostrenim vohom, znotraj policijske hierarhije zelo cenjen pes. Tudi zato je bilo malo nenavadno, da je Alja s pozo 'našel' naj- prej markirala neko drugo, od najdišča denarnice dobrih deset metrov oddaljeno mesto. Kakorkoli, ko so kriminalisti neuspešno preiskali označeni prostor in neumnemu psu dopovedali, da tam ni ničesar, je Alja nadaljevala drugje in potem le odkrila denarnico. V njej je s kirur- škimi rokavicami opremljeni Marko Breznik našel vozniško do- voljenje. Fotografija na dovoljenju se je ujemala z obrazom mrtve ženske. Žrtev je tudi uradno dobila identiteto. To je bila Tjaša Kocen, spol: Ž, starost: 41, adm. teh.; po izjavah prič, tistih štirih bledih moških, tajnica na njihovi šoli. Nad dejstvom sta bila Martin Vrenko in Marko Breznik pre- senečena. Na poti k šoli, med vožnjo po kratkem avtocestnem odseku, sta bila prepričana, da bosta naletela na eno ob udele- ženk četrtkove nesreče, Sanjo Klemenčič ali Magdo Pintar. In oba je stiskalo pri srcu. Da bi se njihov strah tako hitro uresničil? Roman je izšel pri založbi Sanje. Pisma bralcev Država naj bo vsem za vzgled Aktualna tema: štednja. Kaj drugega nam tako ne preostane! Zaradi šte- dnje naj bi znižali najprej plače javnim uslužbencem. In že je v zraku splošna stavka prizadetih. Meni pa se utri- njajo druge misli. Verjetno ne bi bilo potrebno nobeno znižanje plač, če bi obdržali le tiste službe, ki jih zares potrebujemo in delajo v korist drža- vljanom naše deželice. Vedno govori- mo, kako smo majhni in da je to naša prednost. Ko pa sem skušal opraviti zase "inventuro" državnih ustanov, ki jih pri sebi imenujem birokratske (četudi vselej vse to niso), sem spo- znal, kako "veliki" smo. V primerjavi z resnično velikimi (internet) nimamo pri nas nič manj, v nekaterih pogledih celo kar nekaj več. Priznam, da mi ni uspelo narediti preglednice vseh usta- nov, ki jih imamo na področju držav- ne uprave, v tem medmrežju institucij sem se izgubil, saj mu ni videti konca. Zato nekaj splošnih ugotovitev moje inventure. Na državni ravni imamo najprej našo vlado z vsemi službami. Tu je še institut predsednika države. Sledijo ministrstva, ki jih imamo več kot mar- sikatera večja država. Pri ministrstvih take in drugačne službe, generalni se- kretariati, generalni direktorati, gene- ralni direktorji, direktorji, sekretarji, njihovimi namestniki, sektorji za to in ono, tajništva, oddelki, uprave, ka- bineti, tajništva sektorjev, tajništva direktorjev in še in še ... Če bi šel v po- drobnosti, bi morda prišel do službe za risalne žebljičke ali za evidenco to- aletnega papirja! Potem pridejo agen- cije z vsemi prej naštetimi službami od a do ž. Nato skladi, uradi, interne službe. In tako v nedogled. Vse to se nato ponovi v enotah gornjih institu- cij, območnih enotah, ekspoziturah, upravnih enotah. Spet imajo vsi svoje službe za to in ono, od glavnih direk- torjev, tajništev, administrativnih in tehničnih služb. Načelniki, vodje itd. In ista pesem na ravni lokalnih sku- pnosti. Kam plovemo? Povsod tudi stavbe, palače na elitnih lokacijah, lastne ali najete, prostore in opremo je treba vselej dopolnjevati, moder- nizirati, plačevati visoke najemni- ne, posodabljati sodobno tehnologijo. Povsod tudi vozni park, ki ga je tudi treba vzdrževati, obnavljati. Skrat- ka, imamo državni aparat, preštudi- ran do potankosti. V tem pa res nismo majhni. No ja, manjkajo nam res še vse inštitucije na ravni pokrajin, ki jih še nimamo. K sreči! In zadnji čas še pod- vajanje na ravni EU (zunanje zadeve, diplomacija). In vprašanje: mar res vse to po- trebujemo? Smo res tako bogati, da si lahko tako razpredeno, nedokončano mrežo birokratskih ustanov privošči- mo? Mar ni katera od inštitucij odveč, nepotrebna, le sama sebi namen? Dajejo vse od sebe, da bi nam bilo lepše, bolje? Delajo za naše dobro? Bi lahko katere brez škode ukinili, druge združevali? Ob vsem tem pragozdu inštitucij javne uprave pa ob problemih, ki se pojavijo, neštetokrat slišimo: nismo pristojni, pristojni so drugi, ne spada v naš resor. In vselej tudi: premalo nas je, dela ne zmoremo ipd. Sklicujejo se tudi na strokovnost zaposlenih, a dajejo mnogo dela zuna- njim sodelavcem, pravnim in drugim strokovnjakom, odvetniškim hišam (supervizor). Včasih se sprašujem tudi, v čem je delo ministra, če npr. pravo- sodni pravi, da se delo sodišč ne sme vtikati, notranji minister reče, da ne sme posegati v delo policije, in po- dobno. Potem pa slišim poslanca, ki pravi, da so sodnice v delovnem času na tržnici, sodniki v bifeju, da tudi od- hajajo kmalu domov. Če je to res, je od- govornost pravosodnega ministra, da poskrbi, da ne bo tako. Saj se morda tudi zaradi organizacije dela nekatere zadeve vlečejo po sodiščih leta, dese- tletja. Da se v posamezen sodni primer ne sme vtikati, je že razumljivo. In kako gleda notranji minister na izjavo policista, ki pravi, da je potrebnih kar nekaj mesecev, da policija preveri, ali npr. Vegrad ni izplačal delavcem zaslu- ženih plač. To se vendar da ugotoviti v eni uri ali še prej: pooblaščeni policist zahteva v podjetju dokazila o nakazi- lu plač. Ob dejstvu, da policija za to po- trebuje mesece, pa bi minister moral udariti po mizi! In ko poslanci v državnem zboru bentijo, kako se krade, ropa, naj imajo v mislih, da so oni tisti, ki so spreje- mali zakonodajo, ki vse to omogoča. Vprašajo naj se tudi, koliko zakonov, ki so jih sprejeli, ni bilo treba dopol- njevati, popravljati, koliko zakonov je brez lukenj, ki jih potem posamezniki izkoristijo. Ne pa, da se hvalijo s tem, koliko zakonov so v svojem manda- tnem obdobju sprejeli, kot da je po- membno le število zakonov, ne pa tudi njihova kakovost. In zadnji čas vselej z novim zakonom dobimo tudi novo agencijo, nov odbor, novo komisijo. In s tem spet nove zaposlitve, nove ljudi, nove prostore in tako naprej. Potem pa kričijo: povečanje zaposlitev v javni upravi za 2000 in podobno. Poslanci bi se morali bolj zavedati tudi svojih dolžnosti in preprečevati razraščanje državne uprave v pragozd brez mej. Poglejte, imamo varuhinjo človekovih pravic, in prav je, da jo imamo; imamo pa tudi urad za ženska vprašanja, za mladino, urad za enake možnosti. Mar ženske, mladina, otroci niso ljudje, za katerih pravice bi bila pristojna varu- hinja človekovih pravic? Otrokove pra- vice so tudi človekove pravice, mar ne? Ob vprašanju javnih uslužbencev, javne uprave, ne gre vselej vseh metati v isti koš. Po mojem je delo delavcev v šolstvu, zdravstvu nekaj drugega od dela tistih, ki delajo v javni upravi in se v glavnem ukvarjajo s potrebno in velikokrat tudi z nepotrebno pa- pirologijo. Npr. število zaposlenih v vrtcu, osnovni šoli je odvisno od šte- vila otrok, število otrok pogojuje šte- vilo oddelkov, posledica pa je število vzgojiteljev, učiteljev. Vse to izhaja iz sprejetih normativov. In ko dobimo nov vrtec, nov oddelek, je razumljivo, da moramo dobiti tudi novo osebje. In ne moremo zdaj enostavno reči, da novih zaposlitev na teh področjih ne more biti. In če ne bo v ambulan- ti dovolj medicinskega osebja, bomo dalj časa čakali v čakalnici. Seveda pa je varčevanje najlažje uveljavljati pri tistih, ki se sami ne morejo braniti: otroci, bolniki. O varčevanju v javni upravi pa vse polno besed, istočasno pa ustanavlja- nje novih inštitucij, agencij idr., ki ter- jajo nove uslužbence, a vsa načela o delu novih ustanov slej ali prej zvode- nijo v birokratske vode. Da ne bo pomote: nič nimam proti delavcem v javni upravi, ki dobro delajo, ki jih potrebujemo, če delajo za naše dobro. O tem, kaj nam je od vsega ogromnega državnega aparata res po- trebno, pa naj razmislijo tisti, ki so za to plačani in imajo vpogled v razpre- denost institucij javne uprave. Ko je v družini treba varčevati, začneta s tem najprej oče in mati, vsak se odpove čemu, tudi otroci se zgledujejo po starših. V naši državi pa je vse to obra- tno, število javnih uslužbencev nara- šča za kar tisoče primerkov. Varčujejo naj tisti spodaj, mi že ne bomo! Tako se tej zadevi ne streže, tako ne bomo prišli nikamor! Pregovor pravi: riba smrdi pri glavi! Vlado Šuster, Maribor