URN_NBN_SI_DOC-RNCJ9YZJ

ničarstvo ne ostaja samo pri tradicionalnih oblikah strokovnega dela in svojega družbenega delovanja. Prav zaradi močnega naraščanja tiska­ nega gradiva in zaradi nenehnih novih dognanj na posameznih strokov­ nih področjih in v posameznih znanstvenih disciplinah na eni strani ter zaradi širjenja kroga uporabnikov knjižnic in njih števila na drugi strani, je knjižničarstvo prisiljeno, da se stalno samo v sebi dopolnjuje in da se javlja v družbenem dogajanju z novimi dejavnostmi. Tako je poleg graditve knjižnih fondov, njihove obdelave in dela z bralci kot osnovnih knjižničarskih opravil postalo neogibni sestavni del knjižni­ čarske dejavnosti organiziranje široke mreže organizacijsko in strokov­ no kvalitetnih javnih knjižnic, sm otrna delitev vlog in funkcij posamez­ nih knjižnic, koordiniranje dela med knjižnicami enakega tipa, inte- , gracija posameznih knjižničarskih opravil, medknjižnično posojanje knjižnega gradiva za izobraževalne in študijske namene, informacijska služba o razpoložljivem knjižničnem gradivu, dokumentacijska obdelava tega gradiva, strokovno in znanstvenoraziskovalno obravnavanje po­ sameznih problemov iz knjižničarske prakse in teorije, publiciranje bibliotekarske strokovne literature in druge podobne dejavnosti. Vse naštete in še druge oblike knjižničarskega dela so se po svetu že močno razširile in so osnova vsemu modernemu knjižničarstvu. Ker so naše knjižnice — prav tako kot drugje po svetu — osnovne izvenšolske izobraževalne ustanove in nepogrešljivi sodelavci pri vsakrš­ nem strokovnem in znanstvenem napredovanju, zato vedno ostreje in neodložljivo zahteva tudi naš družbeni razvoj modernizacijo našega knjižničarstva — kakor povsod drugje po svetu. Kot smo prej ugotovili, je slovensko knjižničarstvo v povojnih letih močno napredovalo, vendar pa tudi v kvantiteti njegove rasti nikakor še nismo dosegli popolnosti, število splošnih znanstvenih knjižnic se je nekako ustalilo. Vendar vse med njimi še vedno niso dokončno našle svoje prave notranje podobe in družbene funkcionalnosti. Vprašanje je na primer, do kolikšne mere naj bo študijska knjižnica posnetek osrednje nacionalne znanstvene knjižnice, oziroma kje je tista m eja njenega približevanja funkciji sploš­ ne javne knjižnice, da je še lahko organsko vraščena v specifično znan­ stveno in kulturno življenje svojega področja ter da hkrati ne zanemari osnovnega namena svoje ustanovitve. Specialne znanstvene knjižnice so na eni strani številčno zelo narasle, na drugi strani pa ob raznih ozko specialističnih področjih še vedno nimamo na prim er osrednjih knjižnic za humanistične ali družbene znanosti. Podoba o strokovnih knjižnicah je kljub vsem naporom še vedno m arsikje prilično nejasna, tako glede njihove funkcionalne upravičenosti v posameznih prim erih kakor glede njihove notranje organiziranosti. Pri ljudskih knjižnicah doživljamo že zaskrbljajoče upadanje njihovega števila in ne uspevamo organizirati trdnih občinskih poklicnih knjižnic, ki bi s svojo sodobno vodeno dejav