URN_NBN_SI_DOC-RX12LQSZ

158 Šolska kronika • zbornik • 1 • 2006 dagogike je v nemščini potekal v drugem, tretjem in četrtem letniku. Kmetijstvo so poučevali v nemščini v tretjem in četrtem letniku ter risanje v prvem. Ravna- teljstvo je organiziralo za slovenske in hrvaške dijake tečaj italijanščine, za italijan- ske in slovenske dijake pa tečaj hrvaščine. Tako so se dijaki poleg nemščine tu naučili še italijanščino, hrvaščino in slovenščino. Seveda je bil pouk v materinšči- ni bodisi v slovenščini, hrvaščini ali italijanščini odvisen od učiteljev. (Vilhar, 1976, 24). Poleg učiteljišča je bila tudi vadnica, kjer so dijaki imeli praktični pouk. Leta 1875 so v Kopru poleg italijanske odprli še slovensko vadnico. To je bila prva slovenska osnovna šola v mestu Koper. Tega leta je vadnico obiskovalo le pet učencev, a se je z leti njihovo število večalo. Konec šolskega leta 1894/95 je bilo v slovenski vadnici že dvajset otrok. Tik pred razpustitvijo leta 1909 je imela slo- venska vadnica petinštirideset otrok. Po preselitvi učiteljišča v Gorico so vadnico ukinili in učenci so morali v italijansko osnovno šolo. Leta 1911 je Ciril-Meto- dova družba ustanovila slovensko osnovno šolo v Kopru (Vilhar, 1976, 55). Življenje na učiteljišču je določal strog disciplinski red ( Diszciplinarvor- schrift ). Dijaki so morali biti dosledni pri izpolnjevanju svojih verskih obveznosti. Vse obiske javnih prireditev jim je lahko dovolil le ravnatelj. Niso smeli obisko- vati gostiln in kavarn v mestu in okolici. Na gledališke predstave so lahko odšli le z razrednikovim dovoljenjem. Ob osmih zvečer so morali biti obvezno doma. Če so dijaki kršili disciplinski red, so bili kaznovani. Bilo je določenih osem kazni, pričele so se z ukorom in sledile do izključitve iz učiteljišča. Poleg večjezičnosti je učiteljišče dijake pripravljalo na kulturno življenje. Ob državnih praznikih so prirejali bogate kulturne programe, ki so potekali v štirih jezikih, učili so se igranja violine, klavirja in orgel. Imeli so svoj tamburaški orke- ster. Leta 1907 je bilo ustanovljeno Tamburaško pevsko društvo Zvezda, leto kasneje pa Dramsko društvo Istra, katero je vodil učitelj Ivan Vouk. Obe društvi sta s svojimi nastopi in gostovanji razgibali kulturno življenje Kopra in okolice (Kramar, 1991, 285). Žal je selitev slovenskega oddelka učiteljišča v Gorico okr- nila društveno delovanje. Proti koncu 19. stoletja je postajala vse bolj glasna želja po preselitvi sloven- skega oddelka učiteljišča v Gorico. Nekdanji dijak učiteljišča Hubert Močnik je v svojih spominih zapisal: “Od prvih predlogov in pobud dr. Henrika Tume leta 1891 pa do poznejših pritiskov dr. Antona Gregoriča, Andreja Gabrščka, Henrika Tume, drznega posega samega deželnega šolskega nadzornika Matejčiča, zahtev političnih skupin, časopisja in končno še dijaških stavk za uvedbo domačega jezi- kovnega pouka in premestitev učiteljišč iz Kopra je po osemnajstih letih bojev avstrijsko ministrstvo končno izdalo dekrete o pouku v maternem jeziku vseh treh narodnosti: Hrvatov, Slovencev in Italijanov ter ugodilo zahtevi, da je hrvatski oddelek šel v Kastav, italijanski v Gradiško, slovenski v Gorico in ne v Tolmin, kot so sprva nameravali, in to največ po preudarnem ravnanju in zaslugi dr. Antona