URN_NBN_SI_DOC-RZPFBZCT

Glavne prednosti velikih računalniških sistemov so gotovo: — relativno nizki zagonski stroški, saj navadno ni treba na­ baviti skoraj nobene lastne opreme; — vzdrževanje, popravila, dodatne investicije in operaterska dela nas ne prizadenejo; — omogoča vzdrževanje in obdelave tudi precej velikih zbirk in uporabo obsežnih programskih sistemov; — dostop do podatkov je omogočen zelo širokemu krogu upo­ rabnikov; — navadno je na razpolago precejšnje število aplikativnih pro­ gramov za različna področja. Precej pa je žal tudi stvari, ki nam utegnejo po nepotrebnem zagreniti življenje in delo z računalnikom: — marsikomu dostop do velikega računalnika ni mogoč; — oddaljene in dolgo časa trajajoče zveze utegnejo biti neza­ nesljive; — stroški vnosa podatkov so navadno precej visoki (cena tele­ komunikacij, dolgi priključni časi, relativno drago delo z editorji); — visoki stroški popravljanja in spreminjanja podatkov zaradi dela z editorji ali servisnimi programi, ki močno bremenijo hitri pomnilnik; — visoki stroški nekaterih obdelav, ki jih pogosto opravljamo: RP, SDI, sortiranje večjih zbirk, investiranje in urejanje indeksnih datotek, ažuriranje datotek, ki mora biti včasih celo vsakodnevno (npr. v izposoji), statistične obdelave in analize, uporaba editorjev v administraciji; — dolgi odzivni časi, ki pogosto še dodatno povečajo stroške obdelav; — editorji zahtevajo velike količine hitrega pomnilnika in po nepotrebnem bremenijo sistem; — velike (včasih že kar ogromne) delovne datoteke, ki so zna­ čilne za knjižničnoinformacijsko dejavnost, hudo bremenijo di­ skovni prostor; — zato taki uporabniki na velikih sistemih niso ravno najbolj zaželeni; — sistemi pogosto niso dovolj zanesljivi, kar onemogoča ne­ moten vnos podatkov in ne dovoljuje avtomatizacije nekaterih funk­ cij (na primer izposoje); — na nekaterih sistemih je omogočen dostop samo ob določe­ nih časih.