URN_NBN_SI_DOC-SOHT4WDB

nje slovo od pokojnika, saj so se pogreba udeležili najodličnejši delavci iz pravne stroke. Vendar m e je osebno globoko pretreslo predvsem slovo starega vojnega tovariša, dobrovoljca I. jugoslovanskega republikanskega polka M atija Gubec v Tomsku, ki je o pokojnem Šmalcu dejal v svojem poslovilnem govoru na pusti in žalostni zimski dan, da je um rl človek, ki ni v življenju sklonil glave, četudi je moral zaradi tega v življenju m arsikaj žrtvovati. Čeravno je pokojni doživel razm erom a visoko starost, nas je vse, ki smo ga poznali, zaradi njegove izredne vitalnosti in neprekinjenega sodelovanja z našo stroko — tik pred izbruhom zahrbtne bolezni, ki m u je že spodjedala življenjske korenine, se je želel pridružiti bibliotečnim delavcem na posvetovanju slovenskih knjižničarjev v Novi Gorici — njegova sm rt presenetila, kot da je um rl m lajši človek, in pustila za seboj občutek praznine. Pogrešali bomo njegovo življenjsko modrost, ki je tem eljila na bogatih življenjskih izkušnjah in na široki izobraženosti, pogrešali bomo njegov tanki posluh za lepo slovensko besedo, v stro­ kovnih in prijateljskih pogovorih bomo brez njegove tehtne besede, ki se je znala lotiti bistva stvari. Pogrešali bomo njegovo kolegialnost in razumevajočo dobroto do vsega človeškega v življenju, saj ga ni nihče nikoli slišal, da bi o sočloveku izrekel zlonamerno besedo. Leopolda Šmalca sem srečavala vsa leta svojega dela v knjižničar­ ski stroki. Spominjam se, da so name že leta 1946 njegove besede o stro­ kovnih knjižnicah naredile velik vtis, saj je spregovoril o njih tako, kot danes v sodobnem smislu razpravljam o o specialnih knjižnicah, in to v času, ko še nismo imeli možnosti, da bi preučevali sodobno bibliotekar­ sko literaturo in ko še nismo imeli današnjih izkušenj in današnjih sti­ kov z naprednim knjižničarstvom v svetu. Njegova m irna in nevsiljiva beseda je vedno pritegnila pozornost nas vseh. Obujajo se mi spomini na seje prvih upravnih odborov in komisij slovenskega knjižničarskega društva, kjer je umel s pravo življenjsko modrostjo in človeško občut­ ljivostjo, kadar je bilo treba, ublažiti preveč vihrava in različna m ne­ nja in speljati razpravo v m irnejši strokovni ton. In spet ga vidim v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice, kako im a tehten referat o specialnih knjižnicah ali kako podaja poročilo nadzornega od­ bora z resnostjo, s katero se je lotil vsakega njem u zaupanega dela. Po­ sebno pa se s hvaležnostjo spominjaim pogovorov z L. Šmalcem na re­ publiškem sekretariatu za prosveto in kulturo, ko je po opravljenih izpitih za nazive iz knjižničarske stroke prinašal kot njen dolgoletni tajnik poročila o njih. Ob takih priložnostih ni stekla beseda samo o knjižničarskih izpitih, temveč tudi o vseh drugih perečih vprašanjih v knjižnični službi in stroki. Ti pogovori so bili resnična, četudi nikoli naravnost izrečena spodbuda za mnoge akcije v korist naši stroki in knjižnični službi. V zagonu prvega desetletja po vojni, ko smo želeli čimprej rešiti vsa tem eljna vprašanja naše stroke, je bil društvu in bibliotekarstvu v neprecenljivo pomoč. Bil je glavni avtor ali pa vsaj eden izmed naj­ vztrajnejših sodelavcev pri sestavi osnutkov tako za zvezni knjižničar­ ski zakon kot za republiški, slovenski zakon o knjižnicah ter za dopol